Kronika slovenske neumnosti, drugič

Enajst razlogov, zakaj je Mladinina rubrika Izjave tedna brez konkurence že več kot 20 let najbolj priljubljena med Slovenci:

1. Ker je kratka in jo hitro preberemo.

2. Ker je aktualna, saj izvemo, kdo je kaj bleknil v zadnjem tednu.

3. Ker je resnična, saj je vse zapisano kdo zares izustil.

4. Ker je žleht, saj so izbrane izjave povečini neumne, trapaste in smešne.

5. Ker je opravljiva, saj imamo vse najnovejše trače zbrane na enem mestu.

6. Ker je škodoželjna, saj nas veseli, če se politiki in znane osebnosti izkažejo za bedake.

7. Ker je zabavna, saj se znanim in uspešnim radi smejimo.

8. Ker je preračunljiva, saj se znanim in uspešnim radi smejimo brez posledic.

9. Ker je občasno tudi pametna, saj nekatere izjave natančno in duhovito povzemajo naše razmere.

10. Ker ima slike, ki nam pojasnijo tisto, česar ne razumemo.

11. Ker se nam uspešno dobrika, saj imamo občutek, da so vsi drugi neumni, mi pa pametni.

V teh 11 točkah se ne razkriva le to, kakšne narodne voditelje, politike, gospodarstvenike, estradne in športne zvezde, velmože, velžene ter druge vidne in nevidne osebnosti imamo, pač pa tudi, kakšni smo mi, ki to beremo. In mi, mali ljudje, tiha večina, ali z eno besedo, ljudstvo, smo zamerljivi, zlonamerni, malenkostni, škodoželjni, privoščljivi, strahopetni, ziheraški, malce zlobni, precej hinavski, redkokdaj duhoviti in čisto malo pošteni. Kar beremo o njih, je ogledalo nas samih. Kar blebetajo oni, bi na njihovem mestu rekli tudi mi. Ko se smejimo njim, se smejimo sebi. To pomeni, da imamo točno take voditelje, kot si jih zaslužimo. Genialna zvijača Izjav tedna je torej v tem, da naše lastnosti pripisuje onim drugim, tistim, ki nam krojijo življenje in nam gredo na živce. Zato si to rubriko, ki tako prefrigano streže našim nizkim strastem, absolutno zaslužimo. Pisana nam je na kožo, vzeli smo jo za svojo, naša je, ne damo je. In dokler bo taka, kot je zdaj, jo bomo brali vsaj še nadaljnjih 50 let.

Zakaj ravno 11 točk, ne pa okroglih in običajnih deset? Zato, ker smo v zborniku, ki so ga prejšnji četrtek predstavili v Striparnici Buch, dobili 11 let, torej deset in še leto za dobro vago. Kako se je to zgodilo? Kot je povedal urednik, avtor in prebiralec karikatur Tomaž Lavrič, »se lani, ko je minila dekada od zadnje izdaje, ni nihče spomnil, da je čas za novo«, skratka obletnica je šla mimo, ne da bi kdo trznil. Šele letos spomladi »sem se lopnil po glavi in se podal v akcijo ...«. Sledilo je pol leta dela, »brskanje po zaprašenih digitalnih arhivih in plesnivih vezanih letnikih Mladine«, kjer je po čiščenju arhivskih virov ostal »cvetober 1136 izjav, od tega slaba polovica ilustriranih«. Rezultat je lična, 572-stranska tolsta bukvica prijazno rumene barve, z obliko in težo zelo primerna, da jo komu zalučamo v glavo, če nam zmanjka verbalnih argumentov. Estetsko vrednost in vsestransko namembnost so prepoznali tudi na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu in ji podelili nagrado za najlepše oblikovano knjigo v kategoriji karikatura (oblikoval je Grega Kropivnik).

Izjave tedna so svoj dolgi pohod skozi institucije začele davnega leta 1995. Sprva so se očitno zgledovale po izjemno uspešni, prodorni in priljubljeni rubriki Greatest Shits, ki je dve leti prej eksplodirala v nesmrtnem splitskem tedniku Feral Tribune. Količina, stopnja in intenzivnost neumnosti, priobčenih v hrvaškem časopisu, je bila izjemna in preprosto nedosegljiva. Naši vrli politiki, javni delavci, razumniki in drugi izpostavljeni družbeni udi so bili v prvih letih naše samostojnosti še nekoliko slovensko zadržani, togi in spodobni, zato niso pridelali kakšne omembe vredne bere trapastih izjav, vsaj take ne, s katero bi se lahko kosali z neprimerno naprednejšimi hrvaškimi kolegi. Zato je bilo treba v začetnem obdobju občasno uvažati kakovostnejšo robo iz nekdanjih bratskih republik, zelo primerna razpečevalca sta bila Tuđman in Milošević.

Na srečo pa je šla kultiviranost domače družbene elite, nad izjavami katere zadnja leta vsakotedensko bdi Mladinin novinar Staš Zgonik (tudi glavni filter, ki odloča o tem, katera izjava bo objavljena v Izjavah tedna in katera ne), kmalu po gobe, raven javnega komuniciranja se je počasi, a zanesljivo nižala, diskurz je postal vse manj zmeren in vse bolj banalen, žolčen, nestrpen, vulgaren, agresiven ... in zabaven. Končno nam ni bilo več treba tekmovati s sosedi, zdaj smo imeli sami lastne junake, ki so stresali take neumnosti, da smo bili nanje nadvse ponosni. Izjave so postale najprej in najbolj brana rubrika v Mladini in tako je ostalo do dandanes. Tam, kjer je uspeh, pa se vedno pojavijo tudi razni mrhovinarji, ki parazitirajo na uspehu drugih. Danes so se po domačem tisku, pa tudi televizijah razpasle različne, bolj ali manj kamuflirane imitacije Izjav tedna. In čeprav je bazen, iz katerega vsi zajemajo, enak, obstaja razlog, zaradi katerega vsa konkurenca skupaj ne bo nikoli dosegla originala: ime mu je Lavrič. Tomaž Lavrič.

Že prav nadležno nadarjen in pretirano vsestranski avtor, ki s svojimi karikaturami že 21 let iz tedna v teden brez premora ročno zadovoljuje rubriko in publiko, je postavil tako visoke standarde, da drugi preprosto nimajo šans. Njegove karikature niso zgolj ilustracija besedila, pač pa nadgradnja, iluminacija, presežek, samostojni izdelek, ki vsaki izjavi zagotavlja dodano vrednost in globlji pomen. Poleg tega so Izjave smešne, pogosto, zelo pogosto se ob njegovih umotvorih glasno krohotam, tako natančno zadenejo bistvo in izluščijo žlahtni paradoks. Zadnjič sem bil tako navdušen ob karikaturi (ker je še precej sveža, je v tej knjigi ni), ki spremlja izjavo: »Nobelovo nagrado za medicino so dali nekemu tipu z Japonske in ne Metki Zorc, ki je uspela napol mrtvega človeka spraviti na košarkarsko igrišče.« Bavčar je na njej kot nekakšen zombi, ki mu je frankenštajnska zdravnica s svojo trapasto frufru frizuro izrezala bolno srce, mu nekako vdahnila življenje in ga poslala igrat košarko. In Bavčar izpod narkoze šine pokonci in gre, hehe. V vsej zgodbi se skriva tudi kanček poetične pravice: prof. dr. Zorčevi, ki je pred časom vneto zatrjevala, kako hudo da je Bavčar bolan, ne more formalno in strokovno nihče očitati ničesar. Lahko pa ji moralno. In ta karikatura je glas nemočnega, ponižanega in razžaljenga ljudstva, ki vplivnim in bogatim sicer ne more nič, lahko pa se jim smeji, posmehuje in krohota. Hehehe! Zato je Izjava tedna pomembna tudi kot družbeni korektiv.

Lavrič Izjave od začetka riše izključno s čopičem, z lahkotno in prečiščeno potezo spominja na »charliehebdojevski« maksimalno poenostavljeni stil. Le da so karikaturisti pariškega satiričnega časopisa (slava jim!) svoje junake risali skorajda z gnusom in sovraštvom, naš Tomo pa portretirancem izkazuje nekakšno fino sočutje, razumevanje in hudomušno naklonjenost. Vzemimo za primer absolutnega rekorderja v številu nastopov, Janeza Janšo, ki je znan po strupenih, zajedljivih in žaljivih izjavah, s katerimi opleta levo in desno (in zaradi tega sproža skrajne reakcije). Janša je v Lavričevi interpretaciji sicer smešen in nekoliko obseden model, vendar je naslikan brez zlobe, sovraštva ali zaničevanja. Še več, zdi se, kot bi mu bil avtor po svoje celo hvaležen, saj je s smrtno resnimi izjavami neizčrpen vir zabavnih domislic. Tudi v upodabljanju drugih, nadpovprečno neumnih, pompoznih, bedastih in bizarnih likov, ki se ponašajo z ogromnimi kumarami, je vedno zaznati bolj ali manj prikrito simpatijo. Da fantastične podobnosti z resničnimi osebami, ki jo Lavrič dosega z naravnost nesramno lahkotnostjo, niti ne omenjam.

Življenjska doba povprečne karikature je po navadi odvisna od posamezne novice, informacije, dogodka, na katere je karikatura vezana. Ko se aktualnost neke novice izteče, se izteče tudi čas karikature; časopis, na katerem je natisnjena, postane star papir, primeren le še za zavijanje solate ali rib. Pri Izjavah tedna je drugače: tudi ko kratkoročni učinek izpuhti, ostane tisto, kar funkcionira na dolgi rok. Ko jih prebiramo z nekajletno distanco, vidimo, da premorejo Lavričeve karikature nekatere kvalitete, ki jih drugi nimajo: humanost, moralo in celo čustva. Kar je za karikature silna redkost. Čas, »ta rabelj hudi«, Izjavam ne samo da ni prišel do živega, ampak jih je še dodatno potrdil.

Ko Izjave tedna prebiramo z nekajletno distanco, vidimo, da premorejo Lavričeve karikature nekatere kvalitete, ki jih drugi nimajo: humanost, moralo in celo čustva. Kar je za karikature silna redkost. Čas, »ta rabelj hudi«, Izjavam tedna ne samo da ni prišel do živega, ampak jih je še dodatno potrdil.

Zato je knjiga Izjave 10-letja veliko več, kot le duhoviti dokument nekega časa, zbran v eni knjigi. Poleg virtuozne izvedbe vsebuje še avtentičen avtorski izraz, moč interpretacije in univerzalno pozitivno sporočilo, vse skupaj pa krepko presega skromni žanrovski, časovni in pomenski okvir, v katerega je umeščena. Ljudstvu, ki ima take karikature, se ni treba bati za prihodnost.

Avtorju pa za doseženi rezultat izrekam iskreno in globoko osebno zavist.

Knjiga: Tomaž Lavrič: Izjave 10-letja (2006–2016)

Založba: Buch, 2016

Cena: 25 evrov

Knjigo lahko kupite tudi v naši spletni trgovini.