Jajčevci, breskvice in solze sreče

Emodžiji, digitalni simboli, s katerimi lahko – namesto z besedami – izražamo čustva pri pošiljanju sporočil s pametnimi telefoni in tablicami, so se zadnja leta infiltrirali v vse pore popularne kulture. Produkcijska hiša Sony Picture Animation je za prihodnje leto napovedala animirani celovečerec, v katerem bodo nastopali izključno emodžiji. Uporabniki Kickstarterja pa so pred kratkim subvencionirali potencialni literarni presežek 21. stoletja, roman Emoji Dick, v katerem je moderna klasika Hermana Melvilla prevedena v jezik emodžijev. Ti so prisotni tudi v sodobni vizualni umetnosti. V sklopu projekta #emojiarthistory lahko spletni uporabniki z emodžiji rekonstruirajo umetniška dela najrazličnejših avtorjev, od Vincenta van Gogha do Damiena Hirsta.

Podobno je pri nas. Boštjan Gorenc - Pižama je v parodični knjigi SLOLvenski klasiki 1, prodajni uspešnici letošnjega leta, z emodžiji interpretiral nekatera dela slovenske klasične literature. Recimo Kosovelov Kons 5, v katerem je znane pesnikove besede »gnoj je zlato in zlato je gnoj« nadomestil s sličicami vreče denarja in nasmejanega kakca. V lokalnem okolju se emodžiji pojavljajo tudi v ulični umetnosti – oblikovalec Tadej Štrok je nedavno zagnal nalepkarski projekt Existential Emojis, s katerim je okrasil že marsikatero ljubljansko ulico. Na nalepkah so upodobljeni emodžiji, podnje pa avtor izpisuje različna, najpogosteje nihilistična sporočila. Pod emodži, ki predstavlja Veliki val Kanagawe (znani japonski linorez z morskim valom), je denimo napisal »The end is near« ali bliža se konec, pod emodži para, ki se drži za roke, pa je postavil znameniti Sartrov izrek »Hell is other people« ali pekel so ljudje okoli nas.

Emodžiji so torej vse bolj priljubljeni in vseprisotni in to se zdi razumljivo, saj ti intuitivno prepoznavni simboli premagujejo jezikovne ovire. Kljub temu raba sproža tudi nesporazume. Osnovni smeško, ki sicer ponazarja rahel nasmešek, v marsikaterem kontekstu deluje, kot da nas tiho obsoja. Ali pa simbol jajčevca, ki ga lahko seveda vključimo v sporočilo, ko za kosilo napovedujemo zelenjavno musako, a se ta emodži zaradi falične oblike pogosto znajde tudi v sobesedilu, ki nima nikakršne povezave s kulinariko – še posebej, ko je združen s simbolom breskvice.

Pri sodobnem besedilnem sporočanju se pogosto znajdemo v položaju, ko je dejansko veliko lažje, kot da bi razmišljali, katere besede izbrati, v znak naklonjenosti temu, kar je napisal sogovornik, preprosto pripeti simbol srca ali nasmejanega obraza.

Različna interpretacija na prvi pogled preprostih simbolov ni edini razlog, zaradi katerega pri rabi emodžijev doživljamo komunikacijske šume. Oblikovanje teh simbolov ni standardizirano in pri vsaki napravi in na vsakem družabnem omrežju so izrisani drugače, zato se spremeni čustvena narava posameznih simbolov, ki naj bi bili univerzalni. Znan je denimo primer, ko z Androidovih naprav pošljemo emodži, ki je izrazito nasmejan, na Applovi napravi pa bo ta simbol izražal jezo in bes. Helena Dobrovoljc, višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik pri ZRC SAZU, se strinja, da »je iz izrazov teh figuric težko razlikovati med depresivnim, izžetim, lenim, groznim, brezupnim, potrtim, osamljenim … Brez spremljevalnega besedila bi tudi ne ločili med ikono za označevanje optimističnega ali produktivnega razpoloženja, ker sta enaki. Toda tudi zgolj podobne ikone so premalo različne in potrebujejo besedilni komentar.« Če emodžijem ne dodamo besed, ki bi jim zagotavljale kontekst, je njihov pomen torej lahko zabrisan in dvoumen.

A emodžiji so bili prvotno ustvarjeni prav zato, da bi motnje v komunikaciji odpravili. Konec devetdesetih let je japonsko komunikacijsko podjetje z namenom lažjega kontekstualiziranja japonskih pismenk ustvarilo prvi set simbolov emodži, ki je štel 176 znakov in je te dni razstavljen v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti (MoMA). Danes, ko imamo zaradi množične rabe pametnih telefonov in tablic z njimi opraviti tako rekoč vsi, jih lahko naštejemo že skoraj dva tisoč.

Eden izmed razlogov za tako širok nabor sodobnih hieroglifov tiči v dobronamernem odzivu korporacije Unicode Consortium na očitke, da so bili emodžiji, ki jih je ponujala sprva, rasistični. Dolgo smo imeli na voljo zgolj rumenopolte emodžije človeških obrazov po zgledu pradeda vseh emodžijev, klasičnega smeška (nekateri obrazi pa so bili svetlopolti). Nadgradnjo nabora je zaznamovala težnja po politični korektnosti, ki je peljala v hiperprodukcijo multikulturnih simbolov, zaradi česar celoten proces že malce spominja na Benettonovo oglaševalsko kampanjo United Colors of Benetton. Po novem imajo uporabniki pametnih naprav na voljo tudi simbole za družine z istospolno usmerjenimi starši, atletinje, policistke, zdravnice, znanstvenice in gradbenice. Ob teh premikih se Helena Dobrovoljc sprašuje, »ali je ta korak vseeno zajel dovolj široko množico družbene raznolikosti. Na družbenih omrežjih tudi ta reforma ni doživela popolnega odobravanja – denimo zaradi odsotnosti rasno različnih istospolnih parov.«

A družina emodžijev nezadržno raste. Prihodnje leto naj bi na pobudo petnajstletne deklice iz Savdske Arabije naboru dodali simbol ženske, ovite v hidžab. Veselimo se lahko tudi prihajajočega simbola doječe mame in »lumbersexual« možaka z lično negovano brado. Številne spremembe v katalogu simbolov emodži torej slikovito odražajo sodobne družbene pojave. Zgovoren primer je Applova odločitev, da simbol revolverja zamenja z nedolžnejšim simbolom vodne pištole – sprememba, ki jo je spodbudilo vse bolj žgoče vprašanje nasilja s strelnim orožjem v ZDA.

Pravzaprav ne preseneča, da emodžijev niso sprejeli zgolj internetni šaljivci: pozornost jim vse bolj posveča tudi akademska sfera. Darja Fišer, docentka na oddelku za prevajalstvo na ljubljanski filozofski fakulteti, je avtorica raziskovalnega dela Global Analysis of Emoji Usage (Globalna analiza rabe emodžijev). V njem ugotavlja, »da so emodžiji jezikovno neodvisni elementi komuniciranja in jih je zato mogoče opazovati čezjezično ter na podlagi tega identificirati kulturne univerzalije na eni strani in kulturne posebnosti na drugi«.

Za kako izjemne kulturne posebnosti gre, priča že podatek, da so ustvarjalci Oxfordovega slovarja angleškega jezika, ki vsako leto izberejo besedo leta (letos je bil to izraz postresnica), ta naziv lani podelili kar emodžiju oziroma besedni zvezi face-with-tears-of-joy, s katero imenujemo emodžija, ki ob histeričnem smejanju pretaka solze sreče. Odločitev pomeni prelomnico v družbenem sprejemanju tega hitro rastočega vizualnega jezika, saj emodžije kot uveljavljeno obliko jezika očitno prepoznavajo tudi nekateri akademski jezikoslovci. Helena Dobrovoljc temu dodaja, da »se morda anglosaški slovaropisci zavedajo, da bo leksikografija postala neatraktivna, če ne bo sledila novostim, ki v jeziku že obstajajo. Za knjižne slovarje je vedno veljalo, da so zastareli, že ko izidejo. Spletni medij omogoča premostitev tega razkoraka med rabo in slovarjem.«

Hkrati je razglasitev besede leta 2015 požela tudi precej zgražanja akademikov in dela širše javnosti. Številni strokovnjaki so prepričani, da navidezno nedolžni slikovni znaki škodujejo jeziku in pripomorejo k njegovemu nazadovanju. Čeprav imajo emodžiji predvsem dekorativno vlogo, lahko z njimi številne besede in besedne zveze tudi ponazorimo ali kar v celoti nadomestimo. Pri sodobnem besedilnem sporočanju se tako pogosto znajdemo v položaju, ko je dejansko veliko lažje, kot da bi razmišljali, katere besede izbrati, v znak naklonjenosti temu, kar je napisal sogovornik, preprosto pripeti simbol srca ali nasmejanega obraza.

A če že, imajo v kontekstu emodžijev in drugih sodobnih pojavov, povezanih s telekomunikacijskimi trendi, jeziki težave predvsem z nerodnimi prevodi. Ne le zato, ker prevode, tudi v slovenščini, najpogosteje dobimo odločno prepozno, ko že mesece, morda celo leta gulimo izvirne angleške izraze in podomačenih ne moremo več vzeti za svoje, temveč tudi zato, ker slovenske prevode praviloma pesti infantilnost obravnave. Le tako si lahko pojasnimo številne izraze, ki so ali pa zvenijo kot pomanjševalnice. Kot da sebek (selfi) in všeček (lajk) nista bila dovolj velika kazen, so tudi za emodžije (v angleškem izvirniku emoji) skovali izraz čustvenček.

Face-with-tears-of-joy se temu izrazu in tudi prepričanju o negativnem vplivu, ki naj bi ga emodžiji imeli na jezik, histerično smeje. Klasični smeško ju tiho obsoja.