Maruša Majer, igralka

Morda je talent povezan s sposobnostjo posameznika, da gre v neki stvari do konca, da se ji brezkompromisno preda. Da se v svojem umetniškem aktu ne ustavi na polovici, ne glede na ceno, ki jo takšna predaja prinaša. Vsekakor je takšno vstopanje v igro značilno za Marušo Majer, letošnjo prejemnico nagrade European Shooting Stars, ki ji bo ob ostalih devetih prejemnikih februarja izročena na pomembnem filmskem festivalu Berlinale. Nagrada pomeni odskočno desko, postavitev na zemljevid Evrope, ki odpira vrata novim sodelovanjem.

Ko pridemo do priznanj, najsi gre za nagrade ali superlative, v katerih o njej govorijo režiserji (Dragan Živadinov: »Maruša? Genialka! Genialka!«), priznava, da ima »vse večjo tremo. Čutim vse večjo odgovornost. Ker priznanje pomeni, da tisto, kar delam, nekaj šteje, da ljudje to opazijo. Tako je pritisk večji.«

Študijsko izobraževanje je sicer začela na primerjalni književnosti. »Spomnim se, kako sem bila 8. marca 2004 obupana, ker nisem prav zares vedela, kaj bi študirala. Rada sem brala in sem šla na primerjalno književnost.« Priznava, da jo je igra sicer privlačila že prej, navsezadnje je že na mariborski Prvi gimnaziji obiskovala Gledališko šolo, a se zanjo sprva ni odločila, saj ima »starejšo sestro, ki je kiparka«. Zdelo se ji je, da so v družini nekako že zapolnili kvoto umetnikov. Tako se je po štirih letih študija primerjalne književnosti znova znašla v precepu. »Pomislila sem na igro, potem pa si dva dni nisem upala znova pomisliti na to, saj me je bilo že same misli neznansko strah. Nato sem si rekla, da če me je tako strah, moram poizkusiti.«

Na sprejemne izpite na AGRFT se je naposled odpravila z občutkom, da gre zgolj za tehnikalijo, ki jo mora opraviti, da pride tja, kjer ve, da je njeno mesto. »Šla sem naredit, kar sem vedela, da moram. Sama zase. Z nikomer se nisem posvetovala, četudi sem poznala ogromno ljudi iz gledališča.«

Ostalo je zgodovina, kot se reče. S talentom, ki je ob njeni sposobnosti popolne predaje tudi kombinacija izjemne razgledanosti (Nejc Gazvoda: »Maruša je najbolj inteligentna in najbolj načitana slovenska igralka.«), samodiscipline, trdega dela in zmožnosti doslednega sledenja navodilom, je zelo zaželena pri celem spektru slovenskih režiserjev in režiserk, pri čemer jo skoraj vsak angažira več kot enkrat. Postala je nekakšna kraljica neodvisne scene, kameleonka, ki hitro menjava tako žanre kot medije: suverena je pred kamero, na gledaliških deskah, v improvizaciji, z lutkami, v gibalnih predstavah, v komediji, drami, celo v slam poeziji.

Širši javnosti je bržkone najbolj znana po zdaj že večletni vlogi Veronike v oddaji Studio City, jezični Štajerki, za katero se zdi, da ji je svet jasen in nedvoumen. »Veronika je super,« pravi Maruša, »po vseh teh letih jo imam že res rada«. Trenutno jo lahko na nacionalki spremljamo tudi v TV-nanizanki Več po oglasih režiserja Vincija Voguea Anžlovarja in avtorja Jonasa Žnidaršiča. Večkrat jo je angažiral tudi že omenjeni Živadinov – tako za državno proslavo (2014) kot za letošnjo predstavo Projektator, ustvarjeno za zgolj šestnajst gledalcev.

Pred dvema letoma je zasijala v Burgerjevi Avtošoli, prihodnje leto pa v kinematografe prihaja tudi Burgerjev celovečerni film Ivan, intenzivna drama, v katerem igra vlogo Mare, ki je soočena z najtežjim, kar lahko žensko doleti – od nasilja do preizkušnje, v kateri mora zapustiti svojega otroka.

Z likom Mare je živela štiri mesece in junakinja jo je pogosto posrkala vase in postavila njo, Marušo, v ozadje. Tudi ko kamere niso več tekle. »Te reči so zelo intimne in težke. Zdi se mi, da ti včasih kdo težko verjame, da si morda res šel že skoraj predaleč. Greš pa zato, ker ti je ideja tega, kar počneš, tako zelo pomembna, sicer tega ne bi počel. Nekateri pravijo, da če si povsem psihično zdrav in odrasel človek, se lahko v vlogo vživiš brez tovrstnih tveganj. Morda to zna Meryl Streep. Morda je ona že kdaj šla čez svojo mejo, a zdaj zna odigrati vlogo, ne da bi se izgubila. Upam, da iz tega nekoč prideš.« Sama igra brez prestanka – več vlog v istem tednu, celo v istem dnevu. Tudi to jo potiska na robove zmogljivosti.

Ko gleda nazaj na tovrstna zgubljanja, se ji zdi, da gre v teh procesih tudi za nekaj lepega, čeprav je bilo v trenutku dogajanja težko. Podobno dragocena se ji zdijo vsakokratna sodelovanja z režiserji, ki s »sabo nosijo zelo velike svetove. Ki jih ne razumeš vedno na prvo žogo. Zelo vznemirljivo mi je ugotavljati, kam bi radi, da grem. Če se to še ujema z mojim občutjem sveta, pride do poezije.«

Malce pomisli, nato zaključi – s citatom Engelsa: »Svoboda je spoznanje nujnosti. Ko dobiš kot igralec od režiserja močan okvir, na katerega se lahko zaneseš, si znotraj tega svoboden. Takrat se reči začnejo dogajati same od sebe.«

Zanimivo bo spremljati, kam jo bosta tovrstna nujnost in predanost, ki ju čuti v odnosu do svojega dela, v prihodnosti še popeljala. »Zadovoljna sem s sabo in s svojo potjo in občutek imam, da je še veliko reči, ki se jih da narediti tu, kjer sem.«