Ekonomija

Preprosta zgodba

Ideja federalne EU postaja vedno večja grožnja miru

Leto 2017 ne prinaša na globalni ravni nobenih odločilnih in odrešilnih premikov. Dramatičnost tega leta bo v kaosu sprememb, ki ničesar ne spreminjajo na bolje. Obsojeni smo na svet, kjer vlada brezizhodnost, staro se podira brez prave alternative. ZDA začenjajo leto s nepredvidljivim Trumpom, v EU se nadaljuje agonija tihega razpada, Rusija in Kitajska na novo utrjujeta položaj preživetih supersil, Indija je ekonomska zvezda izgubljenega svetovnega juga. Na zahodu je konec vere v odrešujočo moč socialne države in globalizacije, na azijskem vzhodu vre na vsakem koraku, trk korporativnih in državnih svetov je neizbežen. Leto 2017 prinaša eksplozivno mešanico ekonomske stagnacije, politične avtoritarnosti in trka kulturnih identitet.

Še najmanj težav je z ekonomskimi napovedmi. Svetovna gospodarska rast je omejena na spodnje meje sprejemljivosti, med 2,5 in 3 odstotki, pri čemer razviti del na povprečno poldrugi odstotek, manj razvite države pa nekaj nad 5 odstotki. Strah pred recesijo na zahodu kopni, toda nove rasti ni, »japonska bolezen« dolgoročne stagnacije postaja nova normala razvitega kapitalizma. Če je v preteklosti veljalo, da države potrebujejo vsaj petodstotno nominalno rast BDP-ja ob vsaj dveodstotni inflaciji, tega danes ni več. Leto 2017 dejansko zaznamuje iztek izgubljenega razvojnega desetletja po kriznem poku jeseni 2008.

Zgodba je razmeroma preprosta. Tehnološke spremembe in produktivnost niso dovolj učinkovite, da bi samodejno zasukale trend potencialne in dejanske rasti BDP-ja. Hkrati globalizacija in vedno večja neenakost delitve dohodkov niso napolnili agregatnega povpraševanja. Svetovna trgovina je v obdobju 1980–2006 rasla v povprečju 6 odstotkov, bila je gonilno kolo svetovne rasti, 2008– 2016 je njena rast polovico manjša. Zato globalizacija proizvodnje in liberalizacija trgovine izgubljata politično podporo. Ne pozabimo, velike in dolgotrajne krize vedno spodbujajo protekcionizem, ekonomski nacionalizem in politični izolacionizem. Pred dvema letoma so politiki 193 držav podpisali načrt za spremembo sveta Agenda 2030 glede trajnostnega razvoja. Dobro leto od sprejetja sporazuma je jasno, da ni nikogar, ki bi lahko sprožil miroljubno spremembo svetovne ureditve. Svet je preveč kompleksen, da bi ga obvladovali, centri moči preveč vsaksebi, da bi ga spremenili. Leto 2017 bo zato še en korak k streznitvi.

Lansko leto pomeni nekakšen zenit benignosti klasičnih makroekonomskih politik. Letos naj bi sledil zasuk. ZDA obračajo trend nizkih obrestnih mer in ekspanzivne monetarne politike, v EU bodo rahljali vajeti spornega fiskalnega varčevanja, toda pravega zasuka letos še ni pričakovati. Zato pa se vrača postmoderna industrijska politika, reindustrializacija digitalnih procesnih tehnologij postaja temelj rasti nacionalnih ekonomij. Če sta obe klasični ekonomski politiki postali vse bolj podrejeni algoritmom pravil, formul in modelskih napovedi, se tu zgodba spreminja. Industrijska politika vrača v ospredje zopet politično, interesno odločanje. To je razmeroma skrita, toda pomembna političnoekonomska sprememba leta 2017, ne samo v ZDA, temveč tudi drugod.

Zato bo leto 2017 prvič povsem jasno pokazalo, da žanjemo usodne politične učinke desetletje trajajoče ekonomske krize. Politične posledice so tu, lani so ga zaznamovali brexit, desni populizem v EU in zmagoviti vzpon Trumpa. Vse skupaj poganjajo ekonomska negotovost, politična nesposobnost in kulturna zaslepljenost. Bolj kot vertikalna neenakost stopa v ospredje horizontalna različnost. Ameriški in evropski volivci dokazujejo, kaj jih moti. Belce »ogrožajo« črni uspešneži, moške vedno bolj uveljavljene ženske, istospolni rušijo tradicijo, prek vsega pa se zgrinjajo tujci, migranti, oni drugi, ki niso podobni ne enim, ne drugim. Migracije in begunci so postali torišče teh ideoloških, političnih in ekonomskih frustracij, strahov, groženj. Sporazum s Turčijo zato EU v letu 2017 ne prinaša ničesar dobrega in trajnega. Izbrati moramo drugo pot. Sprejeti tiste begunce in migrante, ki so se pripravljeni vključevati v družbo. Hkrati mora izboljšati življenjske razmere za vse, nihče ne sme biti na slabšem, ne domači in ne tuji državljani. To je tisto, kar Summers imenuje »odgovorni nacionalizem«, Dervis pa govori o »konstruktivnem populizmu«. V letu 2017 si preprosto ne moremo privoščiti cinizma, da bi spregledali oboje.

Za nas je še najbolj odločilna agonija EU. Nobenega evropskega preporoda ni na vidiku, vse skupaj bo zgolj nadaljevanje umiranja na obroke. Britanski brexit bo letos v centru političnega barantanja, o usodi EU bodo odločale politične volitve v Franciji in Nemčiji. Vzpon desnega radikalizma bi bil tu usodnejši kot sedanje paradiranje na Poljskem in Madžarskem. Vedno bolj nemiren in nepredvidljiv postaja v letu 2017 tudi Balkan. Italija je vse bolj podobna Grčiji in to postaja ključna skrb evropske komisije in ECB. Politična nesposobnost spodbuja vzpon novega fašizma kot druge strani neoliberalne diktature trga. Fašizem vse bolj postaja politično orodje za reševanje liberalnega ekonomskega reda. Zato je prenos novih ekonomskih pristojnosti na politično izpraznjeno EU v Bruslju distopija. Ideja federalne EU postaja vedno večja grožnja miru.

Leto 2017 prinaša trk političnih fundamentalizmov, naraščajoči ekonomski nacionalizem in politični populizem tlakujeta pot razkroja EU in novemu fašizmu. Prihodnost je že tu, le da je premalo vidna in razumljena. Po stotih letih začetka oktobrske revolucije in vzpona zblojenega komunizma, pa tudi po petsto letih Lutrovega upora bogovom na oblasti smo še vedno enako izgubljeni, ko iščemo prave političnoekonomske rešitve. Staro ne velja, novega pa ni in ni. Temu po novem pravimo iskanje postresnice, »post-truth« nekdaj obetavnega leta 2017.

Leto 2017 prinaša eksplozivno mešanico ekonomske stagnacije, politične avtoritarnosti in trka kulturnih identitet.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.