Ljubljana se klanja Sloveniji

V Galeriji Vžigalica Ljubljana bodo danes, 31. januarja ob 19.00 odprli razstavo Pozdravi iz Celja, ki skozi dela osmih celjskih umetnic predstavlja presek političnega, družbenega, zgodovinskega, domačijskega, ekološkega in osebnega ter pomeni poskus predstavitve lokalne specifike celjskega okolja in vsakokratnega odnosa periferije do centra. Na razstavi se predstavljajo: Umetnice: Andreja Džakušič, Maja Hodošček, Bojana Križanec, Ana Straže, Mia Špindler, Iva Tratnik, Manja Vadla in Hana Vodeb. Kuratorja razstave: Jani Pirnat (MGML), Matija Plevnik (Galerija Plevnik-Kronkowska Celje)

Po besedah Janija Pirnata gre za prvo iz cikla razstav "Ljubljana se klanja Sloveniji," s katerim skušajo preseči delitve na "centralno« in »periferno." Razstava skuša predstaviti pogled na sodobno, aktualno umetniško produkcijo, vezano na Celje. Projekt je že po svoji naravi oseben, omejen in skuša z danim izborom del kar se da široko predstaviti raznoliko pojavnost umetniških praks v mestu ter posredno osvetliti širši krog ustvarjalcev. Naslov razstave Pozdravi iz Celja nas spomni na napis na razglednicah, ki so imele v preteklosti pomembno vlogo pri predstavljanju kulturnih znamenitosti določenega kraja. Zato je izhodišče koncepta postavitve razglednica, razdeljena na več polj različnih umetniških pristopov, ki skupaj tvorijo mrežo avtoric različnih generacij. Izbor je omejen zgolj na ustvarjalke, ki prek pobud in dejavnosti pomembno sooblikujejo celjsko sceno, tako na neodvisni kot tudi na institucionalni ravni. 

Hana Vodeb se predstavlja z videom, ki je pomemben video dokument, saj beleži spontan pojav, skvot skupine mlajših umetnikov in njihovo delovanje v Celju na začetku 21. stoletja. Skupina umetnikov, ki je (bila) vezana na KUD 567 (Jure Cvitan, Miha Kaučič, Miha Peperko, Gašper Piano, Mark Požlep, Hana Vodeb …), je pomembno prevetrila celjsko umetniško sceno in s svojim multidisciplinarnim delovanjem aktivno soustvarjala začetke Umetniške četrti (danes U4), kreativnega območja umetniških ateljejev v mestnem središču, nastalega med letoma 2004 in 2005.

Za Mio Špindler je značilno stalno zbiranje predmetov, s katerimi ustvarja pisma in (vizualno) poezijo. Navdušenost nad barvitostjo, teksturo, oblikami in zgodbami predmetov sproža občutke in spomine, ki jih s prenosom na krhek medij še dodatno obteži s trajnostjo narave spomina. V svojem delovanju vzpostavlja odnos med vsakodnevnim, banalnim, uličnim, ki ji služi kot izhodišče za ustvarjalni proces prežet z recikliranjem.

Kiparka Bojana Križanec predstavlja z izbor del iz razstave Panfobija, s katerimi opozarja na različne fobije kot močna nelagodja, ki človeku otežujejo vsakodnevno delovanje in bivanje. Upodablja jih v svoji maniri in kaže na njihovo grozljivo razsežnost.

Manja Vadla se ukvarja s spomini, medosebnimi odnosi, inflatornostjo podob in vlogo umetnice. Njeno ustvarjanje zaznamujejo izredna odzivnost, občutljivost na različne družbene pojave, odlično prehajanje med likovnimi mediji in njihovo kombiniranje ter recikliranje. Slednje ji služi kot vizualna metafora človekovega bivanja.

Umetniški tandem IvAn (Iva Tratnik, Andreja Džakušič) preko zvoka in podob rekonstruira zgodbo Elde Piščanec, ki sta jo slišali od sopotnika na vlaku. Andreja Džakušič deluje predvsem na področju družbeno angažirane umetnosti in umetnosti v javnem prostoru, med drugim soorganizira celjski festival Vstop prost, festival umetniških akcij v javnem prostoru, ter vstopa v različne ustvarjalne kolektive. V zadnjem času s svojimi akcijami in iniciativami opozarja zlasti na nevzdržnost lokalne okoljske politike in na pomen skupnosti pri sooblikovanju trajnostno naravnanih politik. Iva Tratnik v svojem ustvarjanju pogosto posega v polje mističnega in ritualnega, obenem pa se načrtno odmika od konvencij in postulatov, ki determinirajo družbo. Njena hibridna bitja, antropomorfne podobe in fantazijske krajine zaznamuje poetičnost, prežeta z neuklonljivostjo kot največjo vrlino.

Z vprašanji političnega, družbenega in medgeneracijskega se v svojih delih ukvarja tudi video ustvarjalka Maja Hodošček. V video instalaciji What is Community? prek eksperimenta ustvarja vez z udeleženkami ustvarjalnih delavnic in se prek njihovega odziva sprašuje o pomenu skupnosti.

Ana Straže za razliko od ostalih umetnic, ki delujejo v sferi javnega, v ustvarjanju uporablja lastno telo, s katerim odraža odnose in občutenja ter izprašuje več problemskih pozicij (pokritost – odkritost, skrivanje – odkrivanje, svoboda – nesvoboda, zasebno – javno).