Generacija tu in zdaj

Podobe sodobnih umetnikov, ki jih Uroš Abram ustvarja za Mladinino rubriko Portret, se 15. marca selijo v Narodno galerijo.

Bilo je leta 2013 in na toplo septembrsko jutro smo stali na skoraj praznem Trgu svetega Marka v Benetkah, ko je priletel galeb in pred našimi očmi zmasakriral goloba, ptico, nekajkrat šibkejšo od sebe. Filmski režiser Rok Biček, ki je na Beneškem filmskem festivalu ravno takrat predstavljal svoj prvenec Razredni sovražnik in s katerim smo prej že kakšno uro »brejnstormali«, kako bi zastavili njegov portret, je vzkliknil: »Evo, to je razredni sovražnik!«

In tako sta začela skupaj s fotografom Urošem Abramom povsem po naključju slediti ptiču, ki je svoj plen nosil po prostranem trgu. Nista vedela, kam ju bo to previdno početje pripeljalo, a pol ure kasneje je nastala fotografija, na kateri se galeb postavi pred Roka Bička, iz okrvavljenega kljuna na tla odloži svoj razmrcvarjeni ulov in glasno krikne.

Ta podoba, za katero lahko potrdim, da ni bila montaža, čeprav je marsikdo sklepal drugače, je bila nekaj dni kasneje objavljena v Mladinini rubriki Portret. V rubriki, ki je bila zasnovana kot tisti prostor v našem priljubljenem nizkonakladniku, kjer bralci pobliže spoznajo po enega domačega kulturnega delavca, no, ali pa skupino kulturnih delavcev na teden. Podobno rubriko smo imeli že prej, a umetnike smo želeli predstavljati še bolj poglobljeno in vidno in nastala je dvostranska rubrika s posebej za to priložnost ustvarjenimi portretnimi članki in celostranskimi zrežiranimi, kreativnimi podobami. Izziv je bil velik, že zaradi hitrega, tedenskega tempa, a izkazalo se je, da imamo kljub nenehnim črnim oblakom, ki se zgrinjajo nad slovensko kulturo, zajetno število ustvarjalcev, ki so vsak po svoje izstopajoči. Mnogi so celo izjemni, tudi v mednarodnem merilu.

Doslej smo jih predstavili že 268. Tiste, ki se šele prebijajo. Tiste, nagrajene z najvišjimi priznanji. Tiste, ki jih bolj kot doma cenijo na tujem. Pa tudi tiste, ki so skoraj povsem spregledani, ker ustvarjajo stran od medijskega pompa ali pa na področjih, kjer jih marsikdo ne bi kar avtomatično uvrstil med kulturnike, kaj šele umetnike.

In med vsemi temi portretiranci z vseh možnih vetrov jih je že 188 zapored stopilo pred fotografski objektiv Uroša Abrama. Da, že skoraj dvesto jih je sportretiral v slabih štirih letih, odkar mu je njegov predhodnik Borut Peterlin predal štafeto edinega vizualnega kronista te rubrike. Že zgolj za ta dosežek, za vizualno ovekovečenje tolikšne množice slovenskih sodobnih umetnikov, kolegu Abramu velja čestitati.

Vendar pa ne le zato. Dejstvo je, da so njegove podobe, podobno kot prej Peterlinove, pritegnile pozornost. To ne preseneča, saj je Abram, podobno kot njegov predhodnik, odličen fotograf, teoretično in tehnično podkovan, z močno avtorsko noto in veliko mero domišljije. Le tak avtor lahko en teden zasnuje podobo do aktualnih razmer kritične igralke Katarine Stegnar, ki v eni roki drži sekiro in v drugi svojo glavo, kak drugi teden pa podobo puhastega zajca, ki riše fotografijo svoje ilustratorke Hane Stupica. Ali pa podobo harmonikarja Marka Hatlaka, oblečenega le v raztegnjen meh harmonike. Ali dirigentke Žive Ploj Peršuh, ki dirigira s prižganimi prskalicami. Ali gledališkega režiserja Jerneja Lorencija, ki svoje prepoznavne bujne lase in brado postopno, v živo, zamenja za povsem golo glavo.

Abram ob tem opozarja, da vseh teh podob – da, podob, kajti namenoma se izogiba besedi fotografija, saj ne mara mej, – ne bi mogel narediti tako zelo raznovrstnih brez dvojega. Najprej brez podpore uredništva, ki že ves čas omogoča prostor za kreativno rubriko. In nato še brez samih portretirancev. Seveda skuša v portretih vedno zajeti bistvo tega, kar posamezni umetniki so in s čim se ukvarjajo, a šele ko vzpostavi kreativne dialoge z njimi, ko se začutijo kot umetniki, se podobe zares oplemenitijo s prebliski, razmišljanji in tudi poetikami njih samih, kar se še posebej izrazi, kadar upodablja vizualne umetnike. Vsak teden sicer ne gre čisto po načrtih, vedno se pač mudi in tudi jakost dialogov je nepredvidljiva, a zbirka portretov kot celota je ne glede na to čisti presežek.

Zato je toliko bolj razveseljiva novica, da bodo podobe kolega Abrama, ustvarjene za rubriko Portret, v naslednjih dveh mesecih na ogled na razstavi v Narodni galeriji. Tam bodo prvič prikazane ločene od portretnih člankov in prvič si jih bo mogoče ogledati več na en mah. Ne sicer čisto vseh, na ogled bo 60 izbranih podob, a že to bo dovolj za celosten vtis o samem projektu in tudi generaciji umetnikov, ki ustvarja tu in zdaj.

Pomenljivo se zdi, da je to dodano vrednost kot prva inštitucija prepoznala ravno galerija, kjer si praviloma ogledujemo dela najvidnejših domačih likovnih umetnikov prejšnjih generacij. A po drugi strani je, kot je v spremni besedi zapisal kustos razstave Andrej Smrekar, portret vendarle v samem mitološkem jedru likovne umetnosti. Portret v današnjem smislu najdemo že pri koreninah zahodne civilizacije v grški mitologiji, pozneje je doživljal vzpone in padce, bil dojet kot izrazito rutinski žanr, celo odrekali so mu status umetnine. Današnji portretisti so zaradi digitalne tehnologije in brisanja meja med visoko in pop umetnostjo pred čisto novimi izzivi. Imajo pa veliko možnosti za razvoj samosvoje likovne govorice.

Eno takšnih je Smrekar prepoznal pri Abramu. Pritegnil ga je že način, kako njegove podobe nastajajo, saj gre za skupno delo portretista in portretiranca, kar presega običajne portretne žanre. Hkrati pa iz portretov veje tudi širši kontekst, v katerem umetniki našega časa živijo in ustvarjajo. Del tega konteksta so rezi v kulturne proračune in druge nespametne politične odločitve, ideje, da bi morali kulturo prepustiti trgu, obsojenost na prekarno delo, revščina ... Smo v trenutku, ko umetniki samih sebe sploh ne želijo več imenovati umetniki. Raje si rečejo denimo kulinarični pornograf. A kot pravi Smrekar, je tak radikalizem še kako potreben, da bi »Umetnost in Kulturo spet normalizirali v umetnost in kulturo«. In ta kaotični proces, ta odsev realnosti je jasno viden tudi skozi Abramove podobe.

Kolegu Abramu torej čestitke za razstavo in tudi že za prvo reprizo, saj se razstava junija seli v Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici, kjer bo na ogled še 20 dodatnih portretov. V tem času bo nastalo še vsaj 20 povsem novih podob, med njimi gotovo tudi takšne, ki bi jih morali nujno postaviti ob bok razstavljenim. Pa naslednjič!

Razstava: Uroš Abram: Dialoški portreti 2013–2017

Kje: Narodna galerija, Ljubljana

Kdaj: od 15. marca do 21. maja 2017