MLADINA Trgovina

Zoran Smiljanić

17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Kultura

Jezus za ateiste

Izšel je prvi del stripovske trilogije, ki je najbolj znanega zemljana sklatila z nebes in ga naredila bolj človeškega

Naslovnica Čarodeja, prvega dela stripovske trilogije Tolpa mladega Ješue

Naslovnica Čarodeja, prvega dela stripovske trilogije Tolpa mladega Ješue

Slikarstvo, kiparstvo, književnost, film in v zadnjem času tudi strip so v dveh tisočletjih sproducirali nepregledno množico podob in zgodb o življenju Jezusa Kristusa. Kljub deklarirani poduhovljenosti pa večina teh izdelkov spominja na marketinško kampanjo: naročnik (cerkev) financira akcijo, ki je s promoviranjem priljubljenega izdelka (Jezusa) namenjena utrjevanju naročnikove pozicije na trgu (vere). Končni umetniški vtis je zato primerljiv s kako reklamo za pralni prašek ali pašteto.

Obstajajo pa tudi izjeme. Nekateri, omejimo se zgolj na filme, so si drznili prekršiti pravila in Jezusa predstaviti v drugačni luči. Tako je v Pasolinijevem Evangeliju po Mateju prvi marksist, v muzikalu Jesus Christ Superstar je rockovski superzvezdnik, v montypythonovski parodiji Brianovo življenje pa navaden smrtnik, ki ga zamenjajo z Jezusom in križajo. Kontroverze je povzročala tudi Scorsesejeva Zadnja Kristusova skušnjava, ker je Jezus kazal tiča in seksal, najdlje pa je šel Ken Russell, ki je v blasfemičnih Demonih razkrinkal vso hinavščino katoliške cerkve.

No, interpretacija Tomaža Lavriča v stripovski trilogiji Tolpa mladega Ješue, ki je te dni dočakala izid prvega dela Čarodej, ni tako ekstremna, ne provokativna, niti zajebantska. Poleg tega je tudi brez temeljne sestavine malodane vseh bibličnih receptur – vere. Ta je alfa in omega, kvas, bistvo in smisel vsake Jezusove zgodbe. Se »največja zgodba vseh časov« sploh da povedati brez vere, čudežev in božanskega? Seveda se da. Še več: ravno umanjkanje vere Ješuo ločuje od tako rekoč vsega, kar smo do sedaj videli in brali. Sestop z božanskih višav v posvetno banalnost je najmočnejše orodje in orožje tega stripa. Jezusova zgodba še nikoli ni bila tako zanimiva, prepričljiva in napeta.

In kako to, da tako preprosta in učinkovita ideja še nikomur ni padla na pamet? Je Lavrič že kje videl karkoli podobnega? »Kar nekaj je filmov in knjig zadnje čase, ki raziskujejo človeško plat Jezusa Kristusa, človeka-boga, tudi njegove dvome in strahove. A vsi imajo za izhodišče pozitiven, poduhovljen lik, kot ga prikazujejo evangeliji,« pravi.

Vemo, da obstaja trg bibličnih stripov, s katerimi skuša cerkev doseči duše mladih bralcev. Meni se zdijo neberljivi in neprebavljivi. Ali je za širjenje obzorij vseeno vzel kakšnega v roke? »Didaktični svetopisemski stripi so šund najslabše vrste, ko poskušajo biti ’sodobni’, ’do mladih bralcev prijazni’ ali ’duhoviti’, so še bolj grozni. Celo Crumbova dobesedno ustripljena Geneza je razočaranje.«

Pa je Ješua vseeno komu stopil na žulj? Komu, ki si lasti avtorske pravice do resnice? »Provokativna, kolikor je, je sama premisa zgodbe, ki se zdi meni povsem mogoča – da je bil Sin božji v resnici le bister mlad oportunist, ki se je domislil lahkega načina zaslužka. Potem pa sem poskušal zgraditi kar se da verjetno in racionalno razlago svetopisemskih dogodkov, ki so pripeljali do njegovega božanskega statusa. Meni se to ne zdi posebej pohujšljivo, ampak pri verskih gorečnežih nikoli ne veš. Kakšen škandal je pred leti povzročila precej nedolžna Zadnja Kristusova skušnjava ali še prej Brianovo življenje. Po drugi strani pa so cerkvene avtoritete naklonjeno gledale na Gibsonovo dveurno klavnico Kristusov pasijon.«

Strip nima pravega junaka. Ješua je preveč preračunljiva rit, da bi se bralec identificiral z njim, Filip pa je bolj opazovalec in narator. »Res ni klasičnega junaka. Ješua to ni, čeprav se vse vrti okoli njega. Glavni junak je najbrž Filip, ki je živa priča vseh ključnih dogodkov. Je tudi najbolj pozitiven lik, ki išče osebnega boga in želi delati dobro. Čeprav nazadnje izgubi vero in postane ciničen starec. Pravzaprav je velik del poante te zgodbe, da junaki, kot nam jih slikajo, v resnici niso tako junaški in da zapovedanim resnicam ne gre slepo verjeti,« pravi Lavrič.

Stran, na kateri Ješuo prvič vidimo, kako pleza po križu. Ker vemo, kako se bo njegova pot končala, ima taka predstavitev junaka dramatično težo in usodni naboj.

Stran, na kateri Ješuo prvič vidimo, kako pleza po križu. Ker vemo, kako se bo njegova pot končala, ima taka predstavitev junaka dramatično težo in usodni naboj.

Tolpa mladega Ješue je vrhunski avtorski strip, na katerega smo lahko ponosni. Nastal je iz osebne vizije in prepričanja, je temeljito dokumentiran, izvrstno narisan in premišljeno zrežiran. Avtor – letošnji dobitnik nagrade Prešernovega sklada – nas crklja z neštetimi avtentičnimi detajli, kot so obleke, sandali in leseni križi (ki so drugačni kot v holivudskih spektaklih). In ko smo že pri križih: ko Ješuo vidimo prvič, pleza po križu. Ker vemo, kako se bo njegova pot končala, ima taka predstavitev junaka dramatično težo in usodni naboj.

Če pa že iščemo dlako v jajcu, je treba omeniti malce pretemne barve, še posebej v nočnih prizorih. Čeprav je Gorazd Vahen izvrsten kolorist in ilustrator, se je pri definirani Lavričevi risbi preveč potrudil in strip ponekod preveč zapekel. Tako je to, če se pri enem samem stripu znajdeta dva mojstra.

Čakamo še na izid preostalih dveh albumov, Zdravilec in Odrešenik. Ko bodo vsi na kupu, se bomo lahko hvalili, da imamo eno najlepših svetopisemskih zgodb v zadnjih 2000 letih. Amen. 

Strip: Tolpa mladega Ješue: Čarodej

Kdo: besedilo in risba Tomaž Lavrič, barve Gorazd Vahen

Založba: Buch

Cena: 19 evrov

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.