24. 3. 2017 | Mladina 12 | Kultura
Dorotea Škrabo
Vizualna umetnica najmlajše generacije in spletna zabavljačica
Realistično sliko Pedra Severina Kroyerja je predelala tako, da je vanjo dodala svojo podobo in novo delo naslovila The Hirschsprung and Škrabo family (1881).
Dorotea Škrabo je 24-letna oblikovalka in umetnica z Reke, ki že dobrih pet let živi in ustvarja v Ljubljani. S pravim imenom se podpiše, ko ustvarja kot grafična oblikovalka – ko denimo oblikuje katalog za Lidl ali ustvarja podobe za fanzine kolektiva Freštreš. Ali pa kakšne šolske projekte, ki ji jih nalagajo na Akademiji za likovno umetnost, kjer letos opravlja magisterij. Ima pa tudi virtualni alter ego Škrabzi in s tem imenom podpisuje konceptualne videe in fotografije, s katerimi vsak dan spravi v smeh na stotine svojih sledilcev na družabnih omrežjih. Čeprav ti dve ustvarjalni sferi za zdaj ločuje, se vedno bolj prepletata, to pa spodbujajo tudi njeni mentorji na akademiji. Tako bo morda Škrabzi čez čas postala Dorotea Škrabo – ali obratno. Nemara jo bomo poznali celo pod kakšnim tretjim imenom. Na razstavi Please Do Not Take Photographs, ki je ravnokar na ogled v ljubljanski galerji Aksioma, je že uporabila več psevdonimov. Samostojna razstava se je tako spremenila v skupinsko, dela pa so prispevale Škraba, Škrabala in Škrabita.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
24. 3. 2017 | Mladina 12 | Kultura
»V praksi pa se raje malo sprostimo«
Realistično sliko Pedra Severina Kroyerja je predelala tako, da je vanjo dodala svojo podobo in novo delo naslovila The Hirschsprung and Škrabo family (1881).
Dorotea Škrabo je 24-letna oblikovalka in umetnica z Reke, ki že dobrih pet let živi in ustvarja v Ljubljani. S pravim imenom se podpiše, ko ustvarja kot grafična oblikovalka – ko denimo oblikuje katalog za Lidl ali ustvarja podobe za fanzine kolektiva Freštreš. Ali pa kakšne šolske projekte, ki ji jih nalagajo na Akademiji za likovno umetnost, kjer letos opravlja magisterij. Ima pa tudi virtualni alter ego Škrabzi in s tem imenom podpisuje konceptualne videe in fotografije, s katerimi vsak dan spravi v smeh na stotine svojih sledilcev na družabnih omrežjih. Čeprav ti dve ustvarjalni sferi za zdaj ločuje, se vedno bolj prepletata, to pa spodbujajo tudi njeni mentorji na akademiji. Tako bo morda Škrabzi čez čas postala Dorotea Škrabo – ali obratno. Nemara jo bomo poznali celo pod kakšnim tretjim imenom. Na razstavi Please Do Not Take Photographs, ki je ravnokar na ogled v ljubljanski galerji Aksioma, je že uporabila več psevdonimov. Samostojna razstava se je tako spremenila v skupinsko, dela pa so prispevale Škraba, Škrabala in Škrabita.
Avtoportretna reinterpretacija Mona Lise: obiskovalci ljubljanske galerije Aksioma lahko na tabličnem računalniku in pametnem telefonu spreminjajo pozicijo njenih rok, tem premikom pa sledi tudi smer njenega pogleda.
© Uroš Abram
Prijatelj ji je nekoč rekel, da je kraljica kiča. To pripombo je razumela kot pohvalo, vendar ne zato, ker bi ji bila blizu estetika grdega. Kič je bil v tem komplimentu mišljen v kontekstu dramatičnosti in pompoznosti, ki ju vključuje v svoja dela. S pompoznostjo je povezana tudi njena največja želja: nekoč v prihodnosti bi želela voditi izbor za pesem Evrovizije. Ker se to vsaj za zdaj zdi precej nedosegljivo, se je sprijaznila s tem, da je umetnica, oziroma s tem, da jo drugi vidijo kot umetnico.
Škrabzi kot Elmo, junak popularne otroške serije Sezamova ulica.
Ta naziv se ji zdi precej hecen, nikoli ga ni zavestno sprejela, samo sebe skromno doživlja bolj kot spletno zabavljačico. Z objavami na družabnih omrežjih in mobilnih aplikacijah Facebook, Instagram, Scapchat ... si, kot pravi, zgolj krajša čas in zabava sebe in prijatelje. Ker pa za vsako objavljeno fotografijo ali videom stoji nekakšen koncept, je njena spletna prezenca razumljena kot umetniško delovanje, ki bi ga zaradi domiselnega izkoriščanja ustvarjalnega potenciala družabnih omrežij in (umetniških) orodij, kot so emodžiji in selfiji, marsikdo uvrstil v gibanje postinternetne umetnosti.
Naslovnica plošče Baš Ono Daj Ajde, fiktivne uspešnice Škrabzijinega turbofolk alter-ega.
V omejitvah, ki so jim podrejene objave na spletnih aplikacijah, kot sta Snapchat (kjer objave po ogledu izginejo) in Instagram (ki je v osnovi fotogalerija, a vedno večji poudarek daje videu), vidi izziv za svoje ustvarjalno izražanje. Neštete možnosti lahko umetnika ohromijo, toda Škrabzi prav v omejenih formatih najde ustvarjalno svobodo. V spletni poplavi informacij, fotografij in selfijev, posnetih iz vseh mogočih kotov, poskuša najti načine, kako bi se takšne vsebine oddaljile od plehkega povprečja in pritegnile čim več pozornosti. Ker je spletna ustvarjalka, ji občinstvo odobravanje sporoča z neštetimi lajki, ti pa vplivajo tudi na njeno prepoznavno vrednost.
Prizor iz Škrabzijinega plesnega metafilma La Isla Bonita.
V enem izmed najbolj priljubljenih videov si je s cenenimi postprodukcijskimi efekti denimo povečala usta tako, da spominjajo na plod grozljivo ponesrečenega lepotnokirurškega posega. Nato je z izrazitim pačenjem zrecitirala nekaj klišejskih izjav na način, ki se očitno posmehuje t. i. egoposnetkom – narcističnim samopredstavitvam blogerjev z YouTuba, ki pred kamero pozirajo in nakladajo, da bi zbujali pozornost in promovirali svoj ego.
Spletno minljivost so na odprtju razstave v Aksiomi simbolizirale torte, ki so predstavljale odštevalnik časa v spletni aplikaciji Snapchat, kjer objave po ogledu izginejo.
© Uroš Abram
Pozornosti je vsekakor vreden tudi videoizdelek, ki ga je pripravila za vidžejski dogodek BYOB (Bring your own beamer – Pridi s svojim projektorjem) in nazorno priča, kako zelo ustvarjalna je pri rabi emodžijev – dekorativnih piktografov za spletno izkazovanje čustev. Ob spremljavi brezčasnega R’n’B-hita Survivor zasedbe Destiny’s Child je v emodžije inkorporirala svoje številne persone, ki plešejo, pojejo in se spakujejo.
Načelno so njena dela – prav tako kot druga dela postinternetne umetnosti – ustvarjena na spletu in spletu tudi namenjena. Prestavljanje takšnih del v institucionalni, galerijski kontekst je zanjo velik izziv. To je tudi tema, s katero se ukvarja v magistrski nalogi. Spoprijema se z vprašanjem, kako stvar, ki zaradi interaktivnega potenciala učinkuje zgolj na spletu, postaviti v galerijo tako, da ta potencial ohrani in se interaktivno poveže z uporabnikom.
Njena sedanja razstava je eden prvih poskusov tega prenosa. Galerijo je z uporabo baročnih okvirjev spremenila v nizkoproračunsko rekonstrukcijo pariškega muzeja Louvre, natančneje sobane, v kateri je razstavljen portret Mone Lise. Avtoportretna reinterpretacija da Vincijeve slike je osrednji umetniški objekt te razstave, spletno interaktivnost pa je dosegla s tem, da je analogno združila z digitalnim: na podobo je namestila tablične računalnike in pametne telefone, s katerimi lahko obiskovalci spreminjajo položaj njenih rok, tem premikom pa sledi tudi njen pogled: Škrabzijin pogled – pogled Mone Lise.
Na razstavi Umetnost-Umetn’noht na novomeškem festivalu Fotopub je svoje selfi je natisnila kar na umetne nohte, umetnost pa je postala umetnoht.
Predstavlja se tudi z nekaj izbranimi deli, objavljenimi pod geslom #skrabiznis, s katerim na Instagramu označuje svoj alter ego; ta posmehljivo karikira poslovne ženske, ki prav nadležno žarijo od uspešnosti. V tej seriji videov jo denimo opazujemo, kako hektično udarja po tipkovnici in sklepa posle, medtem ko klika na podobo računalniške miške, ki je izrisana na zaslonu tabličnega računalnika.
Na razstavi poudarja tudi minljivost spletnih podob. »Seveda ima podoba večjo vrednost, če je postavljena v galeriji, in ravno v tem je bizarnost – stvar je narejena za Instagram, postavljena pa je v galeriji,« pravi. Na spletu podoba po nekaj hladnih lajkih izgine v pozabo, v galeriji je ista podoba predstavljena kot umetnina in množica se bo še tedne po odprtju navdušeno rokovala z avtorico in kustosi. Spletno minljivost so na sredinem odprtju razstave simbolizirale torte, ki so predstavljale odštevalnik časa v spletni aplikaciji Snapchat, v kateri objavljene podobe po preteku nekega časa izginejo.
Škrabzi poudarja, da pri njenem delu ne gre za umetniško-kritično refleksijo družbe, temveč za humor: »Zadeva je zabavna, ničesar ne kritizira, nima globokih pretenzij, ne dotika se resnih družbenih tem. Vse skupaj je povsem navadno, smešno – neke internetne neumnosti … sestre Kardashian, turbofolk ali Harry Potter… iz nečesa, kar je aktualno v popularni kulturi, naredim hec.« Če bi svoje delo razumela kot umetnost, bi ga nehote postavila na resnejšo raven in se s tem po svoje omejila. To, kar dela, dela tudi zato, ker se pri tem zabava. »V teoriji je to lahko umetnost, v praksi pa se raje malo sprostimo,« pravi. Nekoč je razstavljala na neki skupinski razstavi. Ob odprtju je naključni obiskovalec obstal pred njenim delom in med glajenjem brade pokomentiral: »Poglej, poglej, tukaj imamo pa neko konceptualno umetnico.« Skoraj je umrla od smeha. Dan pred odprtjem razstave je namreč v programu za obdelavo fotografij Photoshop zlepila skupaj nekaj podob, jih natisnila, postavila v galerijo in bila naslednji dan priča metamorfozi svojega početja v resno konceptualno umetnost.
Ker se Škrabzi rada poigra z besedami, je bila referenca na zdravniško nanizanko Mladi zdravniki (Scrubs) neizogibna.
Navdiha ne črpa pri umetnikih, ki prav tako kot ona izkoriščajo ustvarjalni potencial družabnih omrežij – vsaj zavestno ne. Navdihuje jo predvsem popularna kultura devetdesetih let in prvega desetletja novega tisočletja, torej popularna kultura iz obdobja, v katerem je odraščala. Ob spominu na zlata leta trasha, millenium R’ n’B-ja in eurodance cvetk na ves glas zapoje: »Bailando bailando amigos adios, adios el silencio loco.« Nato se zamisli: »Od zdaj ne bo nič več tako dobro, kot je bilo to.«
Navdiha ne najde le v glasbi in filmih, ampak tudi v literaturi tistega časa, predvsem v seriji knjig o Harryju Potterju, iz katerih pogosto črpa osrednje motive za svoja dela. V Dorotei Škrabo – tako kot v številnih drugih pripadnikih njene generacije – še vedno ni umrlo upanje, da bo nekega dne prejela vabilo na Bradavičarko, čarovniško šolo iz knjig pisateljice J. K. Rowling. Pravi, da sta jo največ o življenju naučila Harry Potter in mama.
Med razmišljanjem o času hiperprodukcije informacijskih vsebin, kjer lajkamo, namesto da bi se veselili, in o svetu, kjer emodžiji nadomeščajo emocije, se Škrabzi vpraša: »Kam je izginila čarobnost? Kje je presenečenje? Zdaj je vse prisotno povsod in to je precej dolgočasno.« Ob lepih mislih, ki opozarjajo na to, da ne smemo pozabiti na otroške sanje, pa pripomni, da je, »če je slučajno kdo večji car od Harryja Potterja, to Peter Pan«.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.