MLADINA Trgovina

Zadnji krog privatizacije NLB?

Za zdaj je privatizacija NLB bolj politično kot ekonomsko vprašanje, pa bi moralo biti ravno nasprotno.

Privatizacija NLB s svojo opotekajočo se zgodovino teče morda svoj zadnji krog, privatizacija v EU tudi. Obe imata goreče zagovornike in nasprotnike, obe sodita na področje politično-ekonomskih paradoksov. Razkrivata iracionalnosti političnega odločanja na račun ekonomskih tveganj in škod. V ospredju so stare dileme prodaje in večnih evropskih zavez, manj govorimo o pogojih prodaje in izkupičku, fiskalnih učinkih in drugih oportunitetnih stroških. Prodaja bank in podjetij je za zdaj ekonomsko bolj podobna razprodaji, hitenje je bolj politična kot ekonomska nuja. Privatizacija je preprosto najprej posel, ki predpostavlja določeno politiko. To pomeni, da vemo, kaj kdaj komu prodajamo, kako in po čem. In kajpada, zakaj.

Več kot poldrugo desetletje je dolga saga o privatizaciji in prodaji NLB, od nesrečne poroke s KBC do večnih zapletov s politizacijo upravljanja in vodenja banke, pa dokapitalizacije in sanacije skupine, s famoznimi evropskimi zavezami o njeni prodaji leta 2017 vred. Rezultat vseh možnih politično-ekonomskih kompromisov je sedanji model javne prodaje delnic (IPO), s strateškim deležem države, privatizacijo v dveh delih, z želeno razpršeno lastniško strukturo. Seveda ta politični kompromis nikogar ne zadovoljuje. Zagovorniki prodaje so za popoln umik države iz upravljanja banke, zagovarjajo hkratno in celovito prodajo. Nasprotniki želijo ohraniti banko v državni lasti, zlasti nasprotujejo tuji privatizaciji in poceni prodaji. Prvi se sklicujejo na dosedanja bremena davkoplačevalcev, drugi kažejo na usodo NKBM in njenih delničarjev. Vlada v precepu finančne kredibilnosti in politične legitimnosti trži polovične rešitve, Bruselj podaljšuje rok prodaje za ceno takojšnjega začetka privatizacije. Dejansko pa so vsi v skupnem čolnu.

Minimalni skupni imenovalec je mogoč, ni pa povsem realen. Prvič, banko bi lahko prodali domačim kupcem, saj imajo državljani in podjetja v bankah domala 23 milijard evrov depozitov. Toda domači investitorji državi in NLB ne zaupajo, zaradi slabih izkušenj s privatizacijo in prodajo NKBM ter slovitega izbrisa lastnikov leta 2013. Domači IPO je torej mogoč, toda politično nerealen. Podobno velja za korporativno upravljanje, ki ga eni želijo preskočiti s tujimi lastniki, drugi pa nimajo pravih idej, kako ga spremeniti. Tretja možnost je uvajanje ekonomske demokracije, ki lahko hkrati izboljša učinkovitost in demokratičnost upravljanja. Toda v prevladujoči neoliberalni kulturi je to povsem utopična rešitev. Politični dogovor je torej nemogoč, ekonomske alternative niso realne.

V evropski bančni industriji so zasebne in državne banke vedno sobivale druga ob drugi. Ob zadnji bančni in finančni krizi (2007–2008) so vlade v EU podržavile številne pomembne zasebne banke, bruseljska birokracija je v obdobju 2008–2011 odobrila 4500 milijard evrov državnih pomoči za sanacijo predvsem zasebnih bank. Od tod tudi povečan javni dolg, toda zavezujoča varčevalna politika je v očeh slovite »trojke« (EK, ECB in MDS) vedno povezana s privatizacijo. Mehanizem državnih pomoči je EU omogočal različne oblike privatizacijskih pritiskov, čeprav 345. člen Lizbonske pogodbe izrecno pravi, da mora biti EK nevtralna do lastninskopravno ureditev svojih članic. Evropske zaveze glede privatizacije NLB so torej bolj politične kot pravne.

Za zdaj je privatizacija NLB bolj politično kot ekonomsko vprašanje, pa bi moralo biti ravno nasprotno. Če je temeljni smisel privatizacije povrnitev stroškov bančne sanacije, potem je ključno merilo cena prodaje, kdaj in kako jo lahko maksimiramo. Prodajni model je določen, manj jasna so pričakovanja glede prodajne cene in kupnine. Banko bi glede na obstoječe kapitalske in poslovne parametre morali prodati za več kot 2 milijardi evrov, toda v to nihče ne verjame, niti institucionalizirani evropski kupci (EBRD, IFC), še manj zasebni vlagatelji, celo prodajalci ne. Zato tudi ne vemo, koliko izgubljamo s sedanjo prodajo glede na možnosti in cilje, pol milijarde, morda še več? Če privatizacija ne bi uspela, bi si zaprli prihodnja vrata, če bomo prodali po prenizki ceni, bo to nov neuspeh države. Hitenje in površnost sta tu slaba popotnica, v past prodaje za vsako ceno pa smo se ujeli že pri NKBM in drugod. Zato so politično izsiljene prodaje ekonomsko slabe.

Seveda obstajajo tudi drugi argumenti, če bi jih znali uporabiti. V imenu fiskalnega pravila in evropskih zavez glede zapiranja strukturnega primanjkljaja je dividendna politika v NLB lahko resna alternativa. Če banka ostaja v državni lasti in dobro posluje, ima država dolgoročen stabilen fiskalni vir. Če je razlika med donosnostjo njenih naložb in obrestnimi merami na finančnih trgih dovolj velika, lahko hitreje stabilizira javni dolg. Če imajo državne banke drugačen profil tveganj, običajno višja operativna, toda manjša strukturna tveganja, dobimo še tretji ekonomski argument o smiselnosti državne lastnine. Alternative torej so in prava ocena oportunitetnih stroškov je lahko politični temelj pogajanj, doma in v tujini. Svet brez alternativ nas je pravzaprav pripeljal do te krize.

Zgodba je torej preprosta. Privatizacija NLB je predvsem ekonomski posel, politične zaveze in ideologija vsemogočih koristi privatizacije so v razmerah opletajoče krize smešne in nevarne. Prodaje polovice NLB v naslednjih mesecih politični ni smiselno ustavljati, lahko jo z ekonomskimi potezami rešimo ali pa preložimo, če ne dosega pričakovanih ciljev. Politična kredibilnost teh potez je odvisna od ekonomskih in poslovnih argumentov, strategij in politik, in teh nam običajno primanjkuje.

Prodaja NLB je zavožena in zato končana zgodba. Učne ure te države so drage in bodo s takšnimi elitami še dražje. Čudaštva so naša normala, čudenje nad zablodami tudi, le čudežev kot vedno ni od nikoder.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.