Maylis de Kerangal: Pokrpajmo žive

+ + + +

Med dvema utripoma

Pokopljimo mrtve in pokrpajmo žive je stavek iz Platonova, prve drame Čehova, ki, čeprav iztrgan iz konteksta, pri enem od medicincev navdihne pragmatično razmišljanje o recikliranju organizma. Roman Pokrpajmo žive govori o bitki s časom in omejitvah stroke pri transplantacijah in malo tudi o predsodkih in zadržkih upravljavcev organov umrlih, čeprav ti niso v ospredju, samo čas potrebujejo, da se po prvem šoku pomirijo in unesejo.

Francosko pisateljico Maylis de Kerangal smo že brali, njen roman Bežiščnica na vzhod literarno parazitira na občutenju neskončne ruske ravnice, ki jo preseka železnica in se potem na vlaku razvije posebno dojemanje časa in specifičen sentiment. Tega gojijo predvsem Rusi, občasno tudi z mejami in hribi omejeni narodi, ki se poskušajo priklopiti na ta pisateljski tir. Vendar je tokratni roman o transplantacijah kompleksnejši, in to ne samo zato, ker se dogaja v krogu zdravniških elit in so potem reference ob Čehovu in pionirjih presajanja organov tudi Miles Davis in še kdo. Zraven detektira datum, ko je premislek o smrti možganov prevladal nad bitjem srca, kar je etična podlaga transplantacije. Pisava je sofisticirana, jezikovno intelektualizirana, to jo izmika tolažniškosti, kompozicija in prepletanje zgodbenih niti sta kompleksna in brezhibna.

Roman Pokrpajmo žive popisuje usodo organov mladega poba, ki v prometni nesreči možgansko klinično umre in ga vzdržujejo na aparatih, da pridobijo čas in zbobnajo skupaj ekipe. Te organe uporabijo in s tem rešijo življenje čakalcem. Pisateljica, verjetno na podlagi raziskave, postopke razdela prepričljivo, faze pa personalizira. Loti se vsega, od osebnostnih lastnosti zdravnikov do načina obveščanja zainteresiranih klinik in prepariranja staršev.

Bitka s časom in zapletena logistika priskrbita dinamiko. Na vsakem koraku gre lahko vse narobe in samo hladnost izvajalcev – kljub njihovim siceršnjim bivalnim navadam, recimo strastnim prepirom doma, ki bi lahko vplivali na mirnost roke pri raztelešanju – omogoči srečen izid. Srce, ki ga spremljamo malo bolj od blizu, ponovno utripne.

Obrtno spretno spisana proza pritegne s podrobnim popisovanjem postopkov v časovni stiski, operacijske dvorane naseli z dovolj prepričljivimi in včasih malo tudi odštekanimi zdravniki, pri tem pa ne pade na finto moraliziranja ali razpiranja etičnih dilem. Maylis de Kerangal se zaveda, da so te, razen za vrhunske strokovnjake za etiko in pravo, kakršna sta recimo Bernhard Schlink in Ian McEwan, trd oreh, zato stavi na poznavanje zakulisja in izpiše prepričljivo in napeto zgodbo.