Pirati s Karibov: Salazarjevo maščevanje

Vsi odtenki sive.

Johnny Depp je še vedno videti tako, kot da so ga ravno potegnili iz pepelnika, toda v prejšnjih Piratih s Karibov je idiotskega Jacka Sparrowa sestavil iz impersonacij svojih najljubših person, Keitha Richardsa, Marlona Branda in Hunterja Thompsona, zdaj, v petih Piratih (ki so stali 230 milijonov dolarjev), pa je dodal še impersonacijo Anastasie Steele, bejbe iz Petdesetih odtenkov sive – lep kos filma je namreč uklenjen.

Tudi replike so na ravni »rdeče mučilne sobe«, sam film – z vsem »magičnim« digitalnim direndajem, iskanjem »magičnega« izgubljenega zaklada, razbijanjem »magičnih« prekletstev, »magičnim« ladijskim truščem, »magičnim« otoškim turizmom, »magično« Galilejevo šifro, »magičnim« eksterminatorjem piratov (Javier Bardem) in »magičnimi« hormoni nove generacije, ki jo pilotira Henry Turner (Brenton Thwaites), sin Orlanda Blooma in Keire Knightley – pa je tako bučen kot »fuk stoletja«. A tu vsaj vidite, kaj manjka Petdesetim odtenkom sive – zombiji. Peti Pirati so film, ki s svojim neprestanim sklicevanjem na »magičnost« prikriva, da je bil že stokrat viden, s svojo hiperaktivnostjo pa, da je mrtev.