Predstava, ki bi lahko bila

Potencialno predstavo so ta teden igrali v Helsinkih, pred tem so jo predstavili občinstvu v Berlinu, k ljubljanskemu občinstvu pa se vrača ta konec tedna. Njena lokacija ni zgolj tehnikalija, temveč pogosto ključni del. Eno od osrednjih vprašanj, ki sta si jih pri nastajanju avtorske predstave postavili režiserka Eva Nina Lampič in dramaturginja Urška Brodar, je namreč vprašanje, kaj je nujni pogoj, da lahko sploh govorimo o gledališču. Ker je po njunem mnenju to občinstvo, je bilo logično nadaljevanje razmišljanja to, koliko lahko predstavi odvzameš, da ta še vedno obstaja.

Svoji predstavi sta nazadnje odvzeli toliko, da se mora Potencialna predstava vzpostaviti v domišljiji. Zato sta se avtorici projekta že na začetku odpovedali materialnim vidikom predstave. Opustili sta hierarhijo in s tem tudi predpisani vlogi režiserke in dramaturginje ter raje skupaj vestno popisovali celoten delovni proces. V predstavi sta tako obe tudi performerki; pri prvih uprizoritvah se jima je pridružila še igralka Melissa Krodman, pri zadnjih pa Bence Mezei.

Ker je potencialna predstava v resnici opis predstave, ki se nikoli ne zgodi, je bilo treba najti načine, kako jo opisati, ne da bi pri tem občinstvo pretirano vodili ali mu onemogočali predstavljanje in interpretiranje. »Vse tri prvotne ustvarjalke smo iskale ravnotežje med konkretnim in splošnim«, med tem, kaj je bolje povedati, kaj zamolčati in kaj pustiti odprto, pravi Eva Nina Lampič.

»Ugotovile smo, da moraš biti ravno prav nejasen.« Kako je potem videti takšna predstava? Stik z ustvarjalkami se ne dogaja v črni škatli gledališkega odra, temveč nekje drugje. Vsak si mora vzeti stol, si izbrati mesto v prostoru in se spoprijeti s tem, da bo kot eden iz občinstva moral sooblikovati predstavo. Na vprašanje, kaj je nujno za gledališče, so si avtorice namreč odgovorile, odgovor na vprašanje, kje se začne gledališče, pa je bil prepuščen občinstvu. »Zame gledališče ni samo trenutek, ko se usedem v dvorano in ugasnejo luči, ampak se gledališče začne že doma, v trenutku, ko se odločim, da si bom ogledala predstavo,« pravi Urška Brodar.

Velik del opisovanja potencialne predstave tako ni povezan s scenografijo, lučjo ali igralkami in igralci, temveč z obredom obiskovanja gledališča. Z nakupom vstopnice, opazovanjem ljudi, ki so prišli na predstavo, izogibanjem očesnemu stiku s tistimi, ki jim moramo morda še odgovoriti na elektronsko pošto, pa tudi iskanjem priložnosti za navezavo stikov. V svetu tiranije izbire je gledališče tudi ukvarjanje z vsemi stvarmi, ki jih zaradi obiska predstave zamujamo. Ker je pred nami opis premiere zadnje predstave na neodvisni gledališki sceni, pa je seveda precej pomembna tudi zabava potem.

V Potencialni predstavi se zgodba dogaja na več ravneh in od vsakega gledalca ali gledalke je odvisno, na kateri točki začne o njej razmišljati kot o predstavi. Ker opisovanje začne dramaturginja, se številnim zdi, da poslušajo uvodni nagovor, in to, da se bo predstava zgodila le v njihovih glavah, opazijo šele pozneje. Morda šele med pogovorom, med katerim marsikdo pomisli, da se je predstava že končala in da se mučnemu ukvarjanju z mnenji drugih lahko izogne z odhodom na pijačo.

A med pogovorom se vzpostavi skupinska dinamika, ki pa je precej odvisna od konteksta. V Berlinu so se pogovori vrteli okoli dojemanja vzhodne umetnosti, razmerij med Vzhodom in Zahodom, govorili so o predsodkih, delovnih razmerah v gledališču, v Sloveniji pa so bili pogovori bolj osredotočeni na samo tehniko predstave, na to, zakaj se fiktivna podoba Gledališča Glej, pod pokroviteljstvom katerega je predstava nastala, v opisu ne ujema z dejansko podobo Gleja, in podobno.

Ker je predstava v angleščini, so se ustvarjalke in ustvarjalec med opisovanjem lahko dosledno izogibali uporabi spola. Vsaka takšna odprta možnost, vsaka potencialnost se je izkazala za točko, kjer je občinstvo vstavilo svoje poglede, pa tudi predsodke. Stvari, ki jih je prineslo iz življenja, poklica, svojega konteksta. Med pogovorom so gledalci ugotovili, da je njihova predstava morda povsem drugačna od tiste, ki jo je videl sosed ali soseda. Besedilo je sicer napisano tako, da ni ene same linearne zgodbe, vendar jo marsikdo v njem vidi, saj jo bodo naši možgani vedno iskali. Vsako neujemanje s potekom zgodbe nas tako vrže iz tira, zato občinstvo kdaj izrazi tudi željo, da bi ga ustvarjalke vestneje in natančneje vodile po predstavi. Poziv k strožjemu vodenju pa je lahko v kontekstu sodobne družbe tudi nekoliko zatrašujoč.

»Če delaš predstavo, ki je v resnici ni, je osnovni princip ta, da ponudiš čim več začetkov in čim manj zaključkov,« pravi Urška Brodar. Predstava v predstavi ima tako začetek in na koncu popremiersko zabavo, vmesni del pa se odvrti v mislih gledalcev in je odvisen od njihove domišljije.

Gledališka predstava: Urška Brodar in Eva Nina Lampič: Potencialna predstava

Kje: Športna dvorana Tabor, Ljubljana

Kdaj: 10. in 11. junija 2017