Žrtve vseh spomenikov

N'toko

21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Žive meje

Ni mi še uspelo premagati trme in se sprehoditi mimo Kongresnega trga, da bi si ogledal novi spomenik. Saj vem, navadili se ga bomo, kot smo se vsega drugega, in čez eno leto bomo hodili mimo njega, kot da je bil tam od nekdaj. Pozabili bomo, kako se imenuje in čemu je namenjen. Ampak v tem trenutku še vedno odmeva to obupno nespevno ime. Ime, ki je želelo biti naslov epske pesnitve, zveni pa kot napis na enem izmed zaprašenih fasciklov v lokalnem kulturniškem uradu. »Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam«. Ime, ki razodeva neverjetno pretenciozen namen: ta betonska kocka namreč želi biti podoba večno neulovljive »narodne sprave«. Verjetno se lahko strinjamo, da gre za zahtevno nalogo. Objekt, ki naj bi pošteno obeležil smrt vseh ljudi na vseh straneh vseh vojn v zgodovini, skoraj ne more drugega kot razočarati.

Predstavljam si, da sem duh umrlega vojaka, ki je končno dočakal obeležje svoje krivične smrti, in naletim na ta veliki betonski nič sredi Ljubljane. To je vse, kar dobim za svoje muke? Ta zid s ponesrečenim birokratskim imenom? In ta »malo kulture, malo religije« koktajl od državniške ceremonije? Ta obred, ki nas, prijatelje in sovražnike, umorjene in morilce, funkcionarje in civiliste, vse vrže v isti koš in nas spremeni v ozadje za Pahorjev instagram? Tako naj bi zgledala sprava? Verjetno ni človeka, ki bi ob tem odkritju spomenika dobil občutek zadoščenja. Noben naslednik umrlih ne bo tam polagal svojih vencev. Ker vsi vedo, da spomenik vsem ni spomenik nikomur in da velika pomiritev s kompleksnimi zgodovinskimi resnicami najbrž ne more priti v obliki arhitekturnega »no no, nehajte se že kregat«.

Komu je torej vse to namenjeno? Če spomenik s svojim poudarkom na vseh žrtvah v vseh vojnah ne dela usluge umrlim v preteklosti, bi lahko v objektu vsaj iskali neko univerzalno mirovniško sporočilo. Očitno se vsaj strinjamo, da je vojna slaba stvar in da je treba žrtvam pomagati. To je že nekaj. Škoda je le, da nič v sodobni slovenski zgodovini ne kaže dejanske zavezanosti države k mirovništvu. V 90. je Slovenija veselo prodajala orožje po balkanskih žariščih, kasneje je kljub množičnim protestom podprla ameriško invazijo Iraka, poslala več kot tisoč vojakov v Afganistan, po pariških napadih pa se ponovno zavezala k »vojni proti terorju«, čemur je sledila nova odprava vojakov na tuja ozemlja. Še vedno nas ni med 136 državami, ki so priznale Palestino, niti med 122 državami, ki so le teden pred odkritjem našega spomenika glasovale za prepoved jedrskega orožja. Smo pa med državami z najmanj sprejetimi begunci in največ bodeče žice na prebivalca. Težko bi našli vojno, s katero se naše vlade niso strinjale, še težje pa žrtve, ki so jih rešile.

Ko oblasti postavljajo spomenike žrtvam, moramo torej imeti pred očmi dejstvo, da jim življenja in smrti resničnih ljudi sami po sebi niso tako pomembni. Pomembna so zgolj kot valuta, s katero lahko nastopajo proti svojim nasprotnikom. Ko si kdo zaželi politično napredovati ali začeti nov osvojiteljski pohod, si preprosto izbere najpriročnejšo skupino umrlih ter se razglasi za njihovega maščevalca. Tako se v Vzhodni Evropi desnica pri pohodu na oblast že dolgo sklicuje na žrtve komunističnih revolucij, zahodni desničarji govorijo v imenu ubitih v terorističnih napadih, ameriški vojni hujskači pa nam med osvajanjem Bližnjega vzhoda pred oči še vedno potiskajo slike 11. septembra in umorjene v režimih Bašarja Al Asada, Gadafija, Huseina ali kateregakoli že samodržca je bilo treba v danem trenutku odstraniti z naftnih polj. Prednost borbe za mrtve ljudi je v tem, da v njihovem imenu lahko počneš karkoli in jim razen kake spominske plošče nisi ničesar dolžan zares priboriti.

Državni spomeniki torej niso namenjeni umrlim. To niso obeležja nekdanjih bojev, ampak odrazi konfliktov med ljudmi, ki se za oblast borijo danes. Povedo nam, katera stran zmaguje in čigave žrtve nosijo več političnih točk. Veliki beli zid na Kongresnem trgu nam zato sporoča marsikaj o dinamiki današnjega časa. Zasnovan leta 2009 v povsem drugačnem političnem ozračju, naj bi s svojo zahtevo po »spravi« pomagal vrniti ideje cerkve in skrajnega dela desnice v državniški ring. Nekaj neizogibnega kulturnega boja se je ob odkritju spomenika seveda odvilo, a je hkrati postalo jasno tudi nekaj drugega: da so pravi zmagovalci tranzicije »nevtralni«, »neideološki«, »nepolitični« oportunisti, ki jih zanima predvsem ugodna poslovna klima, pa naj zapiha s katerekoli strani. Smo v dobi liberalnega tehnokracizma, ko imajo vsi pravico do svojega glasu, nihče pa ne more nasprotovati interesom kapitala. V tej luči »sprava« kot poenotenje vseh žrtev na vseh straneh vojne seveda pride prav – današnji voditelji so zadovoljni, da imajo v svoji prestolnici kocko, h kateri jim ne bo nerodno povabiti nobenega svetovnega politika. Venec pred njo bodo lahko z enako lahkoto položili Trump ali Putin, Merkel ali Orban, Macron ali Erdogan, Netanjahu ali kralj Salman ... Žrtve vojn bodo dobile novo življenje kot sporočilo svetu, da smo v Sloveniji odprti za posel s komerkoli, pa naj bo liberalec ali fašist.

Pričakovati gre, da se bo desnica počasi premaknila k drugim, koristnejšim temam. Sčasoma bo ostal le še spomin na obdobje, ko so nekateri ljudje od svojega naroda zahtevali poenotenje, ki jim ga ta ni hotel dati. A če bo »sprava« vedno ostala neulovljiva politična abstrakcija, okoli katere se ni nihče združil, obstaja tudi bolj konkretna ideja, okoli katere je danes mogoče zgraditi širok ljudski konsenz: prekinitev zahodnih vojaških posegov. Dovolj ljudi v tej državi je videlo nezmožnosti intervencionizma in katastrofalne posledice vojne proti terorju, dovolj ljudi je odraščalo v dobi velikih mirovnih gibanj, in navsezadnje je dovolj ljudi, ki bi radi videli proračunski denar kje drugje kot v oklepnikih in vojaških misijah na drugem koncu sveta. Skupaj lahko na precej bolj konkretne načine pomagamo zajeziti grozote vojn. Pozivi k takšnemu poenotenju pa ne bodo prišli z državnega vrha v obliki visokoproračunskih umetniških inštalacij – prej jih bomo videli na grafitih in transparentih.