MLADINA Trgovina

Kako loviti ribe?

Ribnik idej je prazen, ker so notri neulovljivi plenilci. In OECD zastopa njih, ne nas.

Dveletno poročilo OECD o Sloveniji ne prinaša nobenih pretresljivih novosti. Gospodarska slika Slovenije je spodbudna, v razmerah evrskega prostora je rast rekordna, ostaja pa standarden nabor priporočil glede potrebnih reform in menedžmenta sprememb. Slovenija velja za majhno odprto gospodarstvo z učinkom hitrih odbojev, OECD pa skrbijo pogoji za dolgoročno vzdržno gospodarsko rast. Priporočila so že nekaj let standardna in ostajajo v okvirih prevladujoče makroekonomske in razvojne doktrine sproščanja trgov, varčevanja in globalizacije. Stare škatle ekonomskega orodja za nove čase. Nasveti OECD zato ne škodijo, koristijo pa tudi ne.

Izhodiščna spoznanja niso sporna. Slovenija sodi v skupino držav, ki jo je velika recesija, kriza 2009–2013 najbolj prizadela. Toda po desetih letih je dosegla predkrizno raven BDP-ja, obdobje razmeroma šibke rasti je zadnji dve leti nadomestila ena najhitrejših v evroskupini (EA-19). Preboj smo naredili leta 2014. Letna stopnja rasti je bila tedaj 3,1 v primerjavi z 0,9-odstotno rastjo, EA-19 in podobna razmerja smo ohranili vse do danes. Tako je izvozno povpraševanje vseskozi najbolj dinamičen in stabilen dejavnik rasti, zasuk na finančnih trgih pa zadnja leta omogoča normalno zadolževanje. Očitno nam je koristila kombinacija faktorjev agregatnega povpraševanja, najprej izvoznega, danes prevladuje domača potrošnja. Tako so napovedi OECD v poročilo za leto 2017 že drugič popravljene navzgor (3,8 odstotka), generalni sekretar Gurria pa napoveduje celo 4,5-odstotno rast BDP-ja. Toda političnoekonomske lekcije tega zasuka nismo povsem dojeli, ne pri OECD in ne doma.

Zasuk se je zgodil v obdobju politične krize menjave vlad in sporne sanacije bank. Prvo dokazuje, da vladne ekonomske politike preprosto niso več ključ gospodarske rasti. Vladi Bratuškove in sedaj Cerarja sta več storili s stabilizacijo političnih razmer kot z vodenjem ekonomskih in razvojnih politik. Drugi dejavnik je nedvomno mednarodno okolje, enkrat kot izvozno okno realnega sektorja, drugič kot vir zadolževanja. Sanacija bank ni bila optimalna, povzročila pa je zasuk v bonitetnih ocenah in ceni zadolževanja. Nobenega dvoma ni, da je ekonomika povpraševanja v tem obdobju bolj rezultat spontane reakcije kot načrtne politike domačih vlad in mednarodnih institucij. Prav tako je jasno, da so priporočila OECD ostala v zavetrju prevladujoče in sporne ekonomike ponudbe ter neoliberalne agende protikriznih priporočil.

Največja napaka je bila nesporno politika varčevanja, ki je v ospredje anticiklične politike postavila problem uravnoteženja javnih financ, vse sile pa stavila na ekonomiko ponudbe in znamenite strukturne reforme. V slovenskih razmerah smo dobili pod Janševo vlado zloglasni ZUJF, ki je po priporočilih evropske komisije, tudi OECD, stavil na zmanjšanje izdatkov. Toda zapovedana varčevalna politika je znižala rast in prihodke, dejansko je poglabljala krizo in ustvarjala nova finančna neravnotežja. Edino koncentrirano ukrepanje treh vlad (2012–015) je bilo torej napačno. In ko se je je ta neumnost postopoma iztekla, so pozitivne spremembe očitne.

Vsekakor za sedanjo rast niso zaslužne nobene strukturne reforme, ki jih ni, in tudi ne ekonomske politike, ki so bile na ključnih točkah dokazljivo napačne. Torej velja iskati vzroke za zasuk drugje. Najprej v značilnostih Slovenije kot majhnega odprtega gospodarstva z učinkom čolna na cikličnih valovih. Padci rasti so tu dramatični, vzponi pa običajno hitri in visoki. Očitno so bili za sedanjo rast odločilni trije srednjeročni dejavniki, politična normalizacija, finančna konsolidacija in podjetniško prestrukturiranje. Dejavniki uspeha so torej bolj politični kot ekonomski, bolj mikro- kot makroekonomske narave, bolj zunanji kot notranji.

Analiza OECD in visoki predstavnik Gurria sta izpostavila nekaj ključnih problemov, trdnost javnih financ, vzdržnost dolgoročne gospodarske rasti in kajpada strukturne reforme. Pri javnofinančnih razmerah so pomembnejši prihodki od izdatkov, postopnost sproščanja varčevalnih ukrepov je boljša smer od linearnih varčevanj. Rast prihodkov mora biti preprosto večja od povečanja izdatkov. Predlagana konsolidacija za 0,75 odstotka BDP-ja je mogoča zgolj s prilagajanjem strukture javne porabe, manj z njenim omejevanjem, kar je tiha predpostavka priporočil. Zato je splošno uravnoteženje do 2020 sporno in prehitro. Ena ključnih postavk je tu staranje prebivalstva, zdravstvena in pokojninska reforma, tudi reforma šolstva, sodnega sistema in javne uprave. Nobene sistemske spremembe do leta 2020 ne morejo delovati, četudi bi reforme celo imeli.

Podobno velja za dolgoročno rast, ki je odvisna predvsem od celotne faktorske produktivnosti. Produktivnost je nova razvojna mantra OECD, zgodba pa je pri nas bolj odvisna od organizacijskih kot tehnoloških sprememb. Organizacija, korporativno upravljanje in vodenje, poslovna inovativnost in izboljšanje predpisov so ključni dejavniki, ki spet zahtevajo sistemske spremembe, podjetij in države. Večno reformiranje trga dela je tukaj v slepi ulici, zaradi prekarnosti, različnih ravni plač in strukturnih praznin pri zaposlovanju. Pravih ljudi za zaposlitev ni, pri zaposlovanju mladih in starejših pa primanjkuje znanja in veščin za delo.

Reforme so skupni imenovalec poročila OECD, toda ni jih mogoče niti zapovedati niti izpeljati od zunaj. Še več, večina zahteva novi javni menedžment, partnerstvo javnega in zasebnega sektorja, ki ga OECD ne zna rešiti že dvajset let. Slovenija ima reformnih načrtov, strategij in poročil na odmet, manjka pa ji sposobnosti in volje za dejanske ukrepe.

Pri OECD nas nočejo poučevati, dajejo zgolj priporočila, o spremembah odločamo sami. Drži, toda pisanje receptov ne zaleže, morali bi nas naučiti loviti ribe. Toda kaj, ko je ribnik idej prazen, ker so notri neulovljivi plenilci. In OECD zastopa njih, ne nas.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.