MLADINA Trgovina
Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Pamflet

Osamosvojitve od Slovenije?

Katalonsko-slovenske vzporednice in mimobežnice

Redki so svetovni dogodki, ki jih slovenska večina samoumevno razume. Katalonski referendum je bil déjà vu. Grožnje španske vlade in pošiljanje oboroženih sil v Barcelono so le ponovitev oboroženega poskusa jugoslovanskega vrha, ki je hotel onemogočiti slovensko osamosvojitev. V obeh primerih je oblast v imenu zaščite ustavne ureditve posegla po nasilju nad ljudstvom.

Če bi torej iskali bit in začetek slovenske državnosti, je to plebiscit oziroma referendum leta 1990. Slovenije brez njega ne bi bilo. Kakršnakoli je že politika vlade v katerikoli smeri, eno je jasno: Slovenija je država, ki mora podpirati vsak poskus državne samostojnosti na osnovi vseljudskega odločanja. Če tega ne stori, zanika samo sebe. Od nje ne ostane nič njenega. Tega se zaveda stara garda osamosvojiteljev: Dimitrij Rupel se je pomladil za četrt stoletja, ko je kot opazovalec volitev aplavdiral pravicam Kataloncev, Lojze Peterle je kot poslanec evropske ljudske stranke kontriral večini svojih kolegov in Milan Kučan, prvi predsednik Slovenije, ki mu tokrat po 25 letih kritičnih zapisov o njegovih rabotah priznam veliko državniško potezo!

A kaj počneta aktualna državna voditelja? Predsednik države Borut Pahor je izrekel nekaj katalonskih simpatij, skritih v nedokončanem stavku, ki mu je hitro pribil piko, češ, da več ne sme reči. Predsednik vlade Miro Cerar, jr. pa je sporočil, da si želi, da se problem reši po mirni, demokratični in pravni poti. - ??????

Španski policisti mlatijo volivce, razbijajo vrata volilnih uradov, zapirajo katalonske funkcionarje, on pa ne govori o nedopustnem izbruhu državnega nasilja, ampak kot župnik na prižnici. A to ne sodobni, temveč iz 18. stoletja!

Pravica do osamosvojitve ni eksces, konec koncev se je nedavno osamosvojila od EU tudi Velika Britanija, ampak legitimna pravica demokratične družbe. Gre za vprašanje, kako v EU to postaviti kot model in ne kot prepovedano zlo. Od prvega moža slovenske vlade bi pričakovali, da bo katalonski referendum branil in utemeljeval na slovenskem historičnem zgledu. On pa: da si želi pravne rešitve. Miro Cerar jr. bo ostal zapisan v zgodovino kot premier, ki je štiri leta celo v najbolj kontradiktornih situacijah ponavljal in preobračal en sam stavek: spoštovati je treba pravo!

Katero pravo? Tisto, ki ga določa španska vlada in špansko ustavno sodišče? Tudi jugoslovanska vlada in njeno ustavno sodišče nista priznavala slovenske neodvisnosti!

Ko bi po cerarjansko ravnali katalonski nogometaši, bi se ukvarjali samo z žogobrcem. Joan Laporta je bil predsednik NK Barcelone med letoma 2003 in 2010, klub je usmerjal kot afirmacijo Katalonije v svetu, zdaj pa je že leta politični aktivist v prid osamosvojitve. Navijači Barcelone so iz stadiona Nou Camp napravili oazo svobode govora. V času diktature generala Rivere je leta 1925 na njem gostoval angleški klub in ko je orkester zaigral špansko himno, se je dogodil neverjetni upor ljudstva. Množica jo je izžvižgala, potem pa aplavdirala angleški himni! Za časa diktature Franca je bil Nou Camp spet edini kraj, kjer so se v javnosti pojavljale katalonske zastave. In v zadnjih letih začne na vseh domačih tekmah Barcelone skupina navijačev v 17. minuti in 14. sekundi vzklikati - neodvisnost! Leta 1714 je namreč po španski nasledstveni vojni Katalonija izgubila neodvisnost. In Pepe Guardiola, legendarni trener Manchester Uniteda, ob vsaki priložnosti podpre katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta, kakor tudi zvezdniki Puyol, Piqué in Xavi Hernández.

A slovenska vzporednica s Katalonijo sama po sebi napeljuje še na začetek slovenske državnosti in primerjavo z njeno sedanjostjo. V kaj so se spremenili ideali?

Odhod iz Jugoslavije je bil med drugim utemeljen na nedemokratični delitvi proračuna, kjer je v oči bodla centralizacija Beograda, v katerem so bile zgoščene vse državne institucije, celo tiste, ki tam niso imele kaj iskati, kot denimo sedež Smučarske zveze Jugoslavije.

Pravkar parlament sprejema zakon o glavnem mestu, po medijskih poročilih bo kapnilo v ljubljanski proračun 0,60 odstotkov dohodnine namesto 0,37. Ljubljana, ki je daleč najbogatejše mesto, ki ima privilegij, da je sedež vseh ministrstev in skoraj vseh državnih institucij, kar znese deset tisoče delovnih mest, bo za svoje prvenstvo še posebej nagrajena!!??? V Mariboru sicer polglasno protestirajo, zakaj njim ne dajo statusa glavnega mesta vzhodne Slovenije in enakega kosa proračunske pogače.

Da ne bomo brskali po preteklosti, potegnimo še zadnje proračunsko darilo države. Za ureditev železniških postajališč bo šlo dobre tri milijone proračuna. Letos bodo postavili tri nova in obnovili sedem obstoječih. Nagradno vprašanje: koliko jih je v Ljubljani? Jasno, devet od desetih!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Vlada Cerarja, jr. sistematično in brez kančka zadrege povečuje razliko med prestolnico in periferijo.

In v tem ritmu se bo tudi v Sloveniji zgodila Katalonija, ko bosta denimo Štajerska in Prekmurje zahtevala avtonomijo. Po ugotovitvi, da državna oblast vanjo kanalizira le umazano in slabo plačano kemično industrijo, predelavo gum, jima z gradnjo hidroelektrarn uničuje naravo, ne primakne sredstev za lokalne gimnazije, kot denimo v Ormožu in manjših mestih, za povrh pa glavnino proračuna podarja v prosto uporabo ljubljanskemu županu, ki iz dneva v dan rije ulice in seka drevesa (pred dnevi tri orjake pred ZD Metelkova). Akademik Zorko Simčič je svojo po dolgem razrito četrt zadnjič opisal: kot da bi nas bombardirali! 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.