Evald Flisar: Dekleta, ki se jih spomnim

+ + +

Igranje in poigravanje

Že v kakšnem prejšnjem besedilu Evalda Flisarja je bila na preizkušnji možnost avtentičnosti bivanja. V tragikomediji Kaj pa Leonardo, recimo, naslovni junak z okvarjenimi možgani v hipu, ko se osvobodi kompulzivnih vlog, s katerimi se odziva na nemogoče stanje sveta, spet zdrsne v repetitivnost in mehaničnost. Podobnikov najdemo cel kup tudi v Flisarjevih romanih, ljudi z lažnimi identitetami, ponarejenimi spomini, preskakujočo identiteto ali nezmožnostjo, da bi se zanesli na svoje spomine ali jih izrazili. Zdi se, da je maska, persona, tisto temeljno, kar omogoča razvoj in preobrazbo njegovih oseb v dramatiki, romani pa ponujajo premislek o možnosti avtentičnosti na podlagi mitskega potovanja, tako da so vsi Flisarjevi romani odisejade.

Matej in Katarina iz romana Dekleta, ki se jih spomnim sta pomnožena in dezorientirana izgubljenca, ki ne vesta zares, kaj hočeta. Tudi njima se zdi, da nastopata v igri, kjer je vse vnaprej napisano, onadva pa je nista do konca prebrala. Sta žrtvi muhave usode in lastnih hitrih in nepremišljenih odločitev. Katarina se na začetku spušča proti prostituciji in pornografiji, ker je vzdrževana in zdolgočasena žena oficirja na mednarodni misiji, Matej pa prikriva spolno usmerjenost in ima psihične težave, predvsem kadar se mora soočiti z domačimi; takrat se vse zaplete. Flisar je njegovo soočenje z družino prezrcalil iz svoje TV-drame Vikend v Brightonu, in tudi sicer najdemo kakšno avtocitacijo, kar nekaj je priklicanih in povzetih zapletov, ki smo jih že videli v tragikomedijah. Klošarska situacija je podobna tisti iz Enajstega planeta in podobno. Flisar v obsežnem opusu, ki je ravno zaradi obsega v celoti znan le redkim, zlahka najde razplete in že izdelana literarna okolja, v katera poseli protagoniste.

Tretji kot trikotnika je Brane, delinkvent in nasilnež, ki oba sili v početje, ki je proti njuni vesti, vendar se mu, predvsem preveč ustrežljivi in premalo agresivni Matej, nekako ne znata upreti, in potem svojo zgodbo ponavljajo v različnih okoljih in pri različnih okoliščinah. To daje romanu kozmopolitsko naravo, dogaja se od Anglije do različnih socialno degradiranih in devastiranih urbanih okolij, pa tudi protagonisti imajo izrazite vzpone in padce, v življenju preigrajo veliko družbenih vlog.

Roman je spretna kompilacija nekaterih zapletov in karakternih likov, seveda na robu tragikomičnosti, ki smo jih že spoznali in zdaj, s tisto pirandellovsko samovoljo, zahtevajo od avtorja, da se ukvarja z njimi, on pa jih zadrgne v pripovedne zanke z odločnimi zapleti in rutinirano frivolnostjo.