Tujci na trgu

N'toko

13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Žive meje

Razpravljanju o migracijah ni mogoče več slediti. Zdi se, kot da bi se kdo norčeval iz nas. Dve leti smo priča vladnemu strašenju pred migranti, ki si jih ne moremo privoščiti, ki bodo sesuli ekonomijo, izvotlili socialno državo in pokradli službe. Ravno smo se navadili njenega etnovarčevalnega programa, ko je vladni urad za makroekonomske analize in razvoj ponudil oceno, da slovensko gospodarstvo brez uvoza večjega števila tujih delavcev ne more več preživeti. Temu pritrjujejo zaposlovalne agencije, delodajalci in gospodarska zbornica, ki v en glas kličejo k povečanju števila delovnih dovoljenj za tujce in skrajšanju postopkov.

Zakaj, za vraga, smo torej potrebovali žico na mejah, sporni zakon o tujcih, deportacije družin in neskončno strašenje pred kradljivci služb, ko dve leti kasneje vsi tradicionalni partnerji desnice vpijejo »Odprimo meje!«? Zakaj zganjajo takšno paniko ob 200 prosilcih za azil, ko pa smo v istem času podelili 35.000 delovnih dovoljenj za tujce? Zakaj stranke še vedno uporabljajo protipriseljensko retoriko, ko pa je vendarle jasno, da bo morala vsaka vlada, tudi če bi v njej sedela Žan Mahnič ali Bernard Brščič, število tujcev v naslednjih letih povečevati?

Očitno cilj protimigrantske politike ni toliko omejevanje priseljevanja kot ustvarjanje dveh slojev prebivalstva: tistih z državljanskimi pravicami in tistih brez njih. Zato boste kot tujec za pridobitev delovnega dovoljenja v Sloveniji potrebovali pravi čudež – zavrnili vas bodo že ob sumu, da po pretečeni pogodbi ne nameravate zapustiti države, da zlorabljate šolski sistem, da ste se poročili zgolj zaradi papirjev ... Če bi bile upravne enote tako stroge pri gospodarskem nadzoru, kot so pri nadzoru motivov tujcev, ne bi v tej državi nikoli več odprli nobenega podjetja. Neverjetni sumničavosti nad tujci, ki naj bi nekako prelisičili sistem in se okoristili z bivanjem v slovenskem paradižu, pa se na drugi strani pridruži neverjetno ohlapno uveljavljanje delavske zakonodaje. Isti uradniki, ki pošiljajo inšpektorje štet število vzglavnikov v tujčevo hišo, da preverijo, ali sta s slovensko partnerko zares zaljubljena, brez pomisleka omogočijo še tako sumljivim zaposlitvenim agencijam, da neovirano trgujejo z delovno silo več deset tisočih državljanov tretjih držav.

V Slovenijo je torej mogoče legalno vstopiti le, če vas je sem potegnila kakšna posredovalnica poceni dela, ki tujce potiska v paralelni svet slabih sezonskih služb s podstandardnimi pogoji. Gospodarstvo si želi prispevka tujcev, noče pa jim omogočiti uporabo socialnega, zdravstvenega, šolskega in pokojninskega sistema, jim dovoliti združitve z družino ali jim dopustiti najmanjšega kulturnega pečata na lokalno okolje. Ko opravijo svojo nalogo, naj se tiho poberejo, od koder so prišli. Nekateri kadrovci so glede tega čisto odkriti: »Kakor imajo Američani Mehičane in Nemci Poljake, moramo mi izkoristiti svoj bazen v državah nekdanje Jugoslavije.« In ko imaš na istem trgu dela dva ločena sloja delavcev, lahko tudi domačinom ves čas zmanjšuješ pravice, pa bodo za to krivili južnjake in muslimane.

Vprašanje imigracije zato ustvarja precej zmede na levici, saj je jasno, da se priseljevanje dogaja pod pogoji delodajalcev. Kakšen levičar pa bi podpiral nenadzorovan uvoz na pol suženjske delovne sile, da zapolni delovna mesta, kakršna sploh ne bi smela obstajati? Levica je zato ves čas pod pritiskom, da sprejme premise desnice, in moleduje, naj država omeji priseljevanje, češ da to ogroža »domači delavski razred«. Strategija seveda ne more biti uspešna, ker je zasnovana na napačni predstavi, da tujci kradejo službe in znižujejo standard domačinom, čeprav se je vedno doslej dogajalo nasprotno – v času največjega priseljevanja pred krizo smo imeli tudi najnižjo brezposelnost in najhitrejšo rast plač. Nižanja plač in krhanja delavskih standardov pač niso povzročili priseljenci, ampak lastniki in menedžerji, omogočili pa so jim ga šibki in s kapitalom spreženi sindikati. A če je levici jasno, da je treba v primeru prekarizacije napadati delodajalce, ne pa prekarcev, se to razumevanje v primeru tujcev pogosto izgubi, in delavske organizacije, ki niso zmogle preprečiti drugorazrednega agencijskega zaposlovanja, začnejo prosjačiti državo, naj jih »zaščiti« pred migranti. Mar res verjamejo, da se bodo delovne razmere slovenskih državljanov izboljšale, če bosta Hasan in Mohamed težje prišla do papirjev?

Skrajna desnica, ki je sicer zaščita »domačega delavskega razreda« niti najmanj ne zanima, se je v svojem sovraštvu do tujcev prav tako znašla v zanki. Nikakor se ne more sprijazniti s tem, da slovenski delavci nočejo njihovih bednih služb. Da so jim ambicije zrastle in se ob pogledu na slabo plačano agencijsko delo v Revozu raje spremenijo v migrante in grejo v Nemčijo. Nacionalisti bi si želeli krepostnih krščanskih garačev, ki se bodo v dobro kapitala požrtvovalno spustili v boj proti dnu z vzhodnjaki. Vpijejo in moledujejo (»Kaj noče nihče več delati v tej državi?!«), a so slovenski delavci vseeno pripravljeni prepustiti te službe tujemu sovragu. Desnici zato ne preostane drugega, kot da si na novo zgradi mitološki asketski narod po podobi kmečkega prebivalstva iz patriarhalnega 18. stoletja. Začel jih je obsedati kult rodnosti, podoba velike tradicionalne družine in svetniške matere, ki naj bi vzgojila novi rod čistokrvnih garačev. »Vzemite lopate, delajte in boste tudi vi kaj imeli!« nas je na predsedniškem soočenju nagovorila Angelca Likovič.

Politični programi, ki temeljijo na omejevanju gibanja in ustvarjanju etnično homogenih gospodarstev, so očitno absurdni in prav zares ne služijo nikomur. Napaka pa bi bila, če bi pravice do priseljevanja zaupali kapricam gospodarstvenikov. Pravična in vzdržna migracijska politika, ki koristi tako domačinom kot tujcem, namreč ne izhaja iz nadzora nad mejami, ampak iz nadzora nad pogoji zaposlovanja. Vzpostavljajo jo sindikati in delavci, ne pa šefi in obmejna policija. Drugorazredne službe niso naravni pojav, ki ga s sabo prinesejo priseljenci, ampak so proizvod zavestnih političnih odločitev države in njenega menedžerskega razreda. Princip, za katerega bi se morali zavzemati na vseh delovnih mestih, je zato preprost: enaki pogoji in pravice za vse delavce – ne glede na državljanstvo, starost, spol ali veroizpoved.