Zapraviti življenje

N'toko

8. 12. 2017  |  Mladina 49  |  Žive meje

Vse bolj sem podoben očetu. Takšnemu, kot je bil v svojih najbolj kaotično delovnih letih. Nikoli si ne bi mislil, da je kaj takega možno, a sem danes, v svojih tridesetih, popolnoma nevede začel posnemati vse njegove navade. Budilko si nastavljam na vse zgodnejše ure, da imam pred uradnim začetkom delovnega dne čas še kaj postoriti. Čez dan si nizam sestanke tako na gosto, da sem ves čas v stanju živčnega odhajanja ali drvenja na naslednje srečanje. Za vse več opravkov ugotovim, da jih raje naredim sam, kot da zaupam komu drugemu. Včasih pozabim jesti, se naspati, odležati bolezen, obiskati prijatelja za rojstni dan. V prostih trenutkih vidim priložnost, da končno dokončam vse tisto, kar se je nabralo med tedensko gužvo. In ko se pozno zvečer vrnem domov, na hitro preletim novice, prekolnem politike, besno zaprem ekran računalnika in ugotovim, da je s svetom prav vse narobe.

Vse to je dolga desetletja počel moj oče. Nikoli ga nisem razumel in ne vem, kako je zdržal. Ker ni kaj dosti govoril o sebi, sem si dobro zapomnil predvsem eno njegovih redkih samorefleksivnih misli, ki mi jo je zaupal pred upokojitvijo: »Zapravil sem svoje življenje za delo.« Zdaj svoje življenje zapravljam jaz in prav tako ne razumem, zakaj. Saj vem, da ni vzdržno, tako kot je najbrž vedel oče. Slej ko prej uničiš sebe, svoje zdravje, svoje odnose … Toda zakaj potem zapademo v to norost? Jasno, službe terjajo svoje in treba je preživeti, ampak včasih so se delavci tej norosti vsaj upirali – vedeli so, da jih tempo obveznosti ubija in da ni na tem nič zveličavnega. Kaj je narobe z mano, da pri polni zavesti rinem v to samokaznovanje, celo ko mi ni treba?

Verjetno človeka naprej žene adrenalin – občutek, ki ga dobiš ob tem, da te ljudje potrebujejo, da te kličejo in vabijo na sestanke, da obstaja možnost narediti/zaslužiti še več, rasti še bolj … In zakaj bi zavračal ponudbe? Kako veš, da bodo jutri še vedno zvonili telefoni?

Biti »in demand« postane precej zasvojljiv način življenja in verjetno ti v neki točki uspe samega sebe prepričati, da si nepogrešljiv in da te zaradi tega bližnji bolj cenijo.

Nič od tega seveda ni res. Vse, kar se zares zgodi, je to, da tvoje delo postane vsem samoumevno in ga posledično opazijo le, kadar ni narejeno. Če na svoji požrtvovalnosti gradiš odnose, moraš delati več in več, samo da vzdržuješ enako mero pozornosti bližnjih. Ti seveda nikoli ne pozabijo izraziti razočaranja in jeze nad tabo, ko v kakšni stvari odpoveš. Ljudje, ki so postali odvisni od tvoje neutrudne marljivosti, te pač ne morejo imeti radi na drugačen način, kot imajo radi svoje sesalce in pralne stroje. Precej bolj realno je reči, da obsesija z delom uničuje naše odnose in nas dela neobčutljive za vso široko paleto potreb, zaradi katerih se ljudje družimo.

Še huje je, če se prepričaš, da te bo zaradi tvojega asketstva bolj cenila širša družba. Da si želiš postati »zgleden državljan«. Res, da smo se navadili eden pred drugim igrati nenehno zaposlenost in da moramo na vprašanje »Kako si?« obvezno odgovoriti »Delavno!«, ampak onkraj tega glupega rituala je nemogoče trditi, da družbo dejansko zanima tvoja delavnost. Bodimo realni – predsednik ZDA je tip, ki cele dneve gleda Fox in žre big mace. Največje zvezde našega časa so hčerke hotelirskih dinastij iz TV-serij, v katerih ne počnejo drugega, kot da se pustijo snemati med nakupi. Če si bogat, bo vsako tvoje dejanje veljalo za izjemen dosežek. Če nisi, boš ob še tako nečloveškemu trudu veljal za odvečen strošek. Poglejte komentarje pod novicami o delavskih štrajkih in protestih manjšin – vsakič doslej, ko so zares zgarani ljudje, ki na mrazu premetavajo železo, pretovarjajo skladišča ali polnijo poštne nabiralnike, dvignili glas in zahtevali višje plače, je bil javnomnenjski odgovor isti: »Marš nazaj na delo, js tud garam za svojo plačo!« Družba ne ceni pridnih, ceni močne.

Seveda obstaja tudi hujša oblika zablode o delovni požrtvovalnosti: mesijanska iluzija, da s tem svet dejansko delaš boljši. Razumljivo – danes se je nemogoče izogniti PR-kampanjam raznih direktorjev, ki se hvalijo, kako spijo le po eno uro na noč in živijo za svoje delo. V današnjem z IT bulšit zaznamovanem svetu temu pravijo visoka produktivnost, v svetu zdrave pameti pa bi temu rekli slaba organiziranost.

Ne, s fizično izčrpanostjo, nespečnostjo, izgorelostjo, živčnostjo in prezaposlenostjo ne delaš sveta boljšega. To niso nekakšni duhovni žetoni, ki jih vržeš v vesolje, da ta vrne napredek in razvoj. Nasprotno – prekomerno garanje je stranski produkt nefunkcionalnega ekonomskega sistema, ideologi kapitalizma pa ga poveličujejo kot največjo vrlino. Kakšni butci smo, da leta 2017 kot moralni kriterij postavljamo garanje, ko pa je več kot očitno, da je napredek družbe vedno bil in vedno bo utemeljen na lajšanju delovnih naporov ljudi! Celo če si aktivist, politik, umetnik, zdravnik ali humanitarec – nekdo, ki verjame v pomen svojega dela za družbo, dejstvo ostaja isto: s pregorevanjem ne pomagaš nikomur, ampak le vzdržuješ nevaren mit, ki je škodljiv za vse.

Kako je torej mogoče, da je tako razumen in razgledan človek, kot je moj oče, potreboval toliko desetletij, preden je začel paziti nase? In kako je možno, da se jaz v treh desetletjih opazovanja nisem od njega nič naučil? Zakaj se ljudje iz vseh sfer ne upiramo uničujočemu pritisku dela, ampak se z njegovo uničevalnostjo celo hvalimo? Ugotovim lahko le, da je kult garanja najdostopnejša in najglasnejša ideološka droga na meniju, in če se ne paziš, se ji nevede začneš podrejati. Ko dovolj dolgo izgorevaš, začneš tudi sam verjeti, da je dostojno življenje nekaj, kar si morajo vsi »zaslužiti« s podobnim izgorevanjem. Iz dejstva, da veliko ljudi veliko preveč dela, potegnemo napačen sklep, da je to očitno potreben pogoj za delujoč sistem. Mit o družbi, postavljeni na žuljavih rokah slovenskega kmeta in strti duši mučeniške mame, kar noče umreti, le da nam za zgled danes namesto njih postavljajo Elone Muske in druge psihopate, ki ne spijo, ne jejo, ne seksajo, se ne družijo in ne bodo počivali, dokler vsi ljudje ne postanemo podobni brezdušni roboti. Vsak dan ponotranjamo najbolj zaostale družbene vrednote in še naprej zapravljamo življenja, misleč, da nas to na neki način dela boljše ljudi. Enostavno ni res. Družba se ne bo premaknila naprej, dokler zmanjšanje količine dela ne postane ena temeljnih vrednot naših političnih gibanj. In tudi naša vsakodnevna praksa.