Laurent Mauvignier: Moški

Zaležani spomini veteranov

Roman francoskega pripovednika Laurenta Mauvignierja uvede portret: Bernard, neznanokdaj poimenovan Žerjavica, od življenja in obrobnosti dodobra zdelan, prinese darilo na praznovanje sestrinega rojstnega dne, dragoceno broško. Odziv vseh, ki ga poznajo, ki poznajo njegovo popivanje, njegovo nesolidnost in osamljenost, ki si jo deli s psi v kolibi na robu družbe, je, da je broško ali denar ukradel. To ga razjezi in razžalosti in spije malo več in gre težit prvemu Arabcu, ki se je priselil, na dom. Njegov bratranec, ki ga enako kot drugi tudi sam ne mara, pa ne razumemo čisto vzrokov, se nato ukvarja s tem, ali mora Bernarda pred ovadbo zaradi nasilništva, motenja posesti ali česa tretjega obvarovati in ali ga sploh lahko.

Ta eksces pa odpre rano, ki se ni nikoli zacelila. Oba bratranca z revnega francoskega podeželja sta bila zadnje mesece pred umikom francoske vojske v Alžiriji. Bila in ostala sta nema pričevalca francoske surovosti ob poskusu zadržati kolonijo in tudi surovosti, ki je bila odgovor druge strani. Pričevala sta znašanju lastnih kameradov nad civilisti in pokolom vojakov, ki so jih zagrešili »uporniki«, kot mediji zadnje čase imenujejo takšne vrste osamosvojiteljev, dobesedno razkrvavljenih z noži in s srhljivo natančnostjo, brez strelov, z izdajo v lastnih vrstah.

Zdaj bratranski spor oživi podobe dežele onstran morja. Limonada, ki jo pijejo tudi odrasli, svet Franciji zvestih kolonistov, divjanje paravojske, veselje in represalije nad tistimi, ki se niso mogli evakuirati z vojsko in jih bodo obravnavali enako krvavo, kot je vojska prej obravnavala nekakšne fiktivne upornike. Kot take prepoznajo vse, ki se jim ne uspe vojski umakniti, oborožiti, braniti ...

Vendar pa Mauvignier (letnik 1967) ne piše samo o krvavi alžirski bajki in njenem še bolj krvavem koncu. Bolj ga zanima, koliko je ostalo sledov v fantih, ki so se vrnili, kako zelo jih je vojna načela in ranila. In koliko je zaradi morije zamere na drugi strani, na strani tistih kolonialistov, ki so morali pustiti vse in so prepričani, da jih Francija ni do konca branila, saj so tam ostali premoženje in sorodniki, kolikor so pač ostali. Ker nekaj od tega so uničili sami, nekaj pa po odhodu vojske osvoboditelji v obdobju prve krvave evforije po zmagi.

Rana je globoka, vidimo jo v načinu pripovedovanja. Bernardov bratranec, ki je spominjevalec pretežnega dela romana, preskakuje, okoliši, pričara nekaj krvavih vojnih epizod in svojo začetno zgroženost ob vsem. Vendar je to zgodba, polna prelomov in zamolkov; to je jezik slabo izobraženih, ki jim ni uspelo ozavestiti razlike med takratnim herojskim in patriotskim govorom ter zdajšnjo pozabo. A tretja generacija implodiranih pomočnikov kolonialistov ni pozabila, zato bes, zato prikrita vojna, umazana vojna, gverila. Moški je surovo in v odsekanih fragmentih spisan roman o časih, katerih posledice gledamo na televiziji.