Zapuščina zanamcem
Strip Dežela potomcev je svojevrstna parafraza McCarthyjeve Ceste, Goldingovega Gospodarja muh in tudi Jalnovih Bobrov, a z večinskim avtorskim deležem
Naslovnica stripa
Plodoviti dekleta in fantje iz Foruma/Stripburgerja so ob koncu lanskega leta povili prevod stripovskega albuma Dežela potomcev (La terra dei figli, 2016), ki lepo nadaljuje avtorsko linijo, začrtano z odličnima lanskima stripoma Arabec prihodnosti in Sin očeta medveda. Sam sem bil sicer malce razočaran, ker nisem dočakal drugega in tretjega dela huronskega Arabca, a je Dežela več kot zadovoljiva tolažilna nagrada.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Naslovnica stripa
Plodoviti dekleta in fantje iz Foruma/Stripburgerja so ob koncu lanskega leta povili prevod stripovskega albuma Dežela potomcev (La terra dei figli, 2016), ki lepo nadaljuje avtorsko linijo, začrtano z odličnima lanskima stripoma Arabec prihodnosti in Sin očeta medveda. Sam sem bil sicer malce razočaran, ker nisem dočakal drugega in tretjega dela huronskega Arabca, a je Dežela več kot zadovoljiva tolažilna nagrada.
Že naslovnica je nekaj posebnega. Za svet, kjer izdaje besno tekmujejo, katera bo z vizualnim kričanjem preglasila konkurenco, ima Dežela potomcev presenetljivo neatraktivno, zadržano in skromno naslovnico. Preprost bel krog na črni podlagi s sivkastim sijem spominja na več stvari: na pogled iz notranjosti vodnjaka, na polno luno ali na sonce tik pred zahodom. Ali na vse skupaj, saj vse te motive najdemo v stripu. Njihov skupni imenovalec pa je iskanje svetlobe v črnem mraku, ki je objel svet.
Zgodba je postavljena v postapokaliptično prihodnost, na veliko zastrupljeno jezero, kjer poteka brezobzirni boj za obstanek. Na obalah živijo redki preživeli, bolj ali manj posurovele skupnosti, ki so se na različne načine prilagodile novim razmeram. Glavna junaka sta brata, najstnika, ki mrhovinarita po ostankih starega sveta. Živita z očetom, ki piše dnevnik. Fanta sta vse bolj obsedena s tem, kaj piše v njem, vendar ne znata ne brati ne pisati. Ko oče umre, iščeta koga, ki bi jima razkril skrivnost njegovega dnevnika ...
Strip je povsem brez pojasnil, informacij, konteksta ter časovnih in geografskih koordinat, očiščen je celo običajnih didaskalij, kot so »pozneje« ali »naslednji dan«. Vse je prepuščeno nam. Sami moramo šteti zahode, če želimo vedeti, v kakšnem časovnem okviru se zgodba dogaja. Sami moramo izluščiti, da se je zgodilo nekaj hudega, ne vemo pa ne kaj, ne kdaj, ne v kolikšnem obsegu. Sami se moramo dokopati do spoznanja, da je starejša generacija še poznala »stari« način življenja, mlajša pa je že odrasla v kaosu, anarhiji in nasilju. In sami moramo prešteti, koliko strani šteje strip, saj strani niso oštevilčene.
Brata, glavna junaka
Dialogi so izredno skopi, pogosto obsegajo le po nekaj besed, največ stavek. Očitno je, da se je pričel jezik siromašiti, razkrajati in krušiti, pisana beseda pa izumirati. Različne skupnosti, ki so dolgo živele v izolaciji, so začele oblikovati lastne jezikovne posebnosti, polne slenga, spakedrank in zabavnih paraverskih vulgarizmov. Zato je bilo prevajanje v slovenščino zahtevna naloga, ki jo je prevajalec opravil tako, da je za različne skupnosti mestoma uporabil slovenska narečja (ljubljanščina, štajerščina ...). Sprva sem bil do tega prijema malce skeptičen, a kako drugače v slovenščini prikazati, da gre za različne skupine ljudi, ki so si izoblikovale lastne načine govora? Kakorkoli že, kázno je, da je bilo v prevod vloženega veliko truda in občutka za jezikovne posebnosti, zato Bojanu Albahariju in kompaniji lahko le čestitamo.
Poleg napete in večplastne zgodbe, ki jo je treba brati večkrat, da bi se odkrili vsa lepota in premišljena struktura tega stripa, je treba omeniti še atmosferske trenutke tišine, ki sicer niso nepogrešljivi za potek zgodbe, a neizmerno prispevajo k celotnemu vzdušju. Avtor si vzame čas in se posveča gibanju oblakov, praznini neba, svetlobi in temi, mirni gladini jezera, valovanju trave v vetru, pršenju dežja in krakanju ptičev. Čista poezija. Najbolj odbita dela pa sta padec kosti, ki jo na tla odvrže eden od bratov, in pa neverjetnih deset strani očetovega dnevnika, ki jih tako kakor nepismena brata tudi bralci vidimo le kot nerazumljive krace. Pravzaprav so ravno ti momenti najbolj izraziti deli stripa, nekaj, po čemer se ga bomo spominjali.
Napake? Mogoče le scenaristični zadržek, da se brata večkrat znajdeta v težki situaciji, pa se vedno nekako rešita, kar v brutalno realističnem svetu deluje nekoliko ... neprepričljivo. Če junaka spraviš v preveliko godljo, ga je potem težko izvleči.
Z avtorjem, ki se podpisuje kot Gipi (Gian Alfonso Pacinotti, 1963), smo se pri nas srečali prvič. Je eden najbolj znanih in priznanih italijanskih stripovskih avtorjev. Poleg albumov Zapiski za vojno zgodbo, enazgodba in Moje slabo narisano življenje ... je zrežiral še dolgometražni film Zadnji Zemljan (2011), izumil pa je tudi namizno igro s kartami v srednjeveškem slogu, imenovano bruti ...
Dežela potomcev je surova, brezkompromisna, ponekod sadistična, večinoma depresivna, groteskna in žalostna zgodba, ki pa premore tudi lepoto, poetičnost, humanost in ščepec upanja v zelo zelo negotovo prihodnost.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.