MLADINA Trgovina

Stanislav Koblar  |  foto: Borut Krajnc

9. 2. 2018  |  Mladina 6  |  Kultura

Elvira Hasanagić, sopranistka

Pevka fascinantne karizme, lepega sopranskega glasu briljantnih visokih tonov in čustvenih pianov

»Do uspeha vodijo solze in znoj«

Tako je pisal Nordbayern o sopranistki Elviri Hasanagić, najmlajši iz nove generacije slovenskih opernih pevk, ki so se iz domače sivine operne ustvarjalnosti zavihtele do mednarodnega sozvezdja, posutega z opernimi zvezdami in zvezdicami, in pogumno vstopile na najpomembnejše mednarodne operne in koncertne odre. Na valentinovo se bo na gala koncertu opernih arij Zimskega festivala Ljubljana predstavila ob slovitem mehiškem tenoristu Ramónu Vargasu, spremljali pa ju bodo Simfoniki RTVS pod taktirko argentinskega mojstra Facunda Agudina. Mariborsko občinstvo se je najbrž še spominja po uspešnem debiju v muzikalu My Fair Lady leta 2015. O njenih uspehih veliko pove tudi naslov mlade umetnice leta 2017, ki ji ga je v Dresdnu podelila Nemška zveza za podporo mladim opernim umetnikom.

Opera sodi med zadnje trdnjave romantike. Bila so obdobja, ko je množicam pomenila to, kar jim danes pomeni pop glasba. Pa ne le zaradi legendarnih kreacij, temveč tudi zaradi klišejev o muhastih opernih divah in zapeljivcih tenorjih, ljubezenskih romancah in škandalih, ekscentričnih dirigentih in režiserjih ... Tako nekako se doživlja operni mit iz avditorija, medijev, od zunaj. Kako pa je videti v resnici?

Zgodbe, ki krožijo o slovitih opernih pevkah in pevcih, četudi pogosto delujejo klišejsko in so s časom doživele takšne ali drugačne metamorfoze, niso kar iz trte izvite ali vsaj ne vse, kajti večina izvira iz resničnih dogodkov. Toda operna stvarnost ni le romantika, je tudi veliko drugega, z malo ali nič romantike. Že prvi pogoj, nadarjenost za petje, marsikaterega nenadarjenega ljubitelja petja postavi na trdna tla. Zelo poučen primer »trka« strasti do opere in stvarnosti je Florence Foster Jenkins, o kateri je nastala svetovna filmska uspešnica Glorius; vse življenje je hrepenela, da bi postala operna pevka, a je s petjem brez talenta zbujala le posmeh. Nadarjenost je manjši, morda le desetodstotni del zgodbe o uspehu, vendar conditio sine qua non.

Zgodi pa se, da se tudi zgolj s talentom nekaj doseže. Odraščala sem v Idriji brez možnosti poklicne pevske izobrazbe in sem sama začela na ta način, celo zmagala sem na nekaj tekmovanjih. A sem se kmalu spoprijela s stvarnostjo, ko sem spoznala meje nadarjenosti, ugotovila, da se moram začeti učiti, če hočem naprej. Na tej točki sem imela izjemno srečo, da se je moja poklicna pot solopevke začela pri prof. Doroteji Cestnik Spasić na srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Čeprav sem se pri njej učila le približno dve leti in pol, sem dobila izjemno tehnično vokalno osnovo, na kateri sem potem le še gradila. Še zdaj sem ji hvaležna, prav tako za to, da še vedno spremlja moj razvoj. Ves čas sva v stikih, postala je del mojega življenja.

Kljub univerzitetni diplomi vas je strast do petja popeljala nazaj v šolske klopi ...

Da, po diplomi na komunikologiji (FDV) in skrajšani poti do diplome na srednji glasbeni šoli v Ljubljani sem se napotila v Nemčijo na Visoko šolo za glasbo in gledališče v Münchnu (Hochschule für Musik und Thetaer München), na kateri sem končala študij z magistrsko diplomo iz opernega in koncertnega petja.

Pa ste segli po kakšnem skrivnostnem receptu za pospešeno napredovanje?

Ni skrivnosti. Do uspeha vodijo »solze in znoj«, močna volja, vztrajnost, učenje, ki se ne konča do konca kariere, ogromno truda, da se poistovetiš z neko vlogo, skrbno ravnanje z najobčutljivejšim glasbilom – glasom, boj za angažmaje in vloge, prepričljive prezence na odru in v javnosti. Nepopisni občutki polnega doživetja neke vloge, koncertnega nastopa ali drugega dogodka, ko dosežeš nekaj izjemnega, so zagotovo vredni takšnega truda.

Je operni poklic kaj posebnega?

Nekaj skupnega imajo vsi poklici. Da bi uspeli, se moramo vsi usposobiti in trdo delati. Razlike so drugje. Pri večini poklicev se po napornem dnevu lahko »odklopiš«; kaj še postoriš doma, kaj prebereš, pogledaš televizijo in sledi počitek. Ko gre za tako delo, kot je naše, ki te v celoti vsrka, se to ne da. Po težki predstavi, koncertu ali snemanju ne moreš kar tako izklopiti vse te glasbe iz sebe. Vse teče in se spreminja, v našem svetu z dodatnimi pravili in opravili: s spremljanjem sprememb in negovanjem glasu, ohranjanjem »higiene« glasu z vsakodnevnimi vajami prav po šolsko, študiranjem novih vlog, učenjem jezikov, ker pri našem delu ne zadostuje več znanje enega ali dveh jezikov. Da bi pevci do potankosti razumeli, kaj hoče dirigent ali režiser, in bili sami razumljeni med procesom dela, moramo biti danes še poligloti. Vsemu temu je treba dodati še timsko delo s kolegi na odru, dirigenti, režiserji, obvladovanje vokalne plati vloge, igre, govorice telesa, gibanja ... Tega se nabere toliko, da telo in razum potrebujeta čas, da vse sprocesirata.

Žal so nas umetnike skozi zgodovino »zdresirali«, da mislimo, da se zaradi »vzvišenosti« našega poklica ne spodobi niti pogovarjati o ustreznem plačilu za delo.

Nekoč so bili angažmaji stabilnejši, daljši kot danes ...

Res je, a se je medtem veliko spremenilo. Danes celo dveletni angažmaji štejejo za daljše. Zelo redki teatri še podpisujejo pogodbe s pevci za štiri leta. V tem smislu so bile prejšnje generacije z angažmaji do upokojitve zelo privilegirane. Tega zdaj ni več. Če se kaj takega le zgodi, potem gre res za izjemne primere in zelo zahtevne postopke z odobritvijo pristojnega ministrstva vred. Kajti pri takšnem predlogu se zadeva jemlje resno in zaveza spodobno izpolni. Tega si vodstva gledališč ne želijo več.

Potemtakem ste večinoma vezani na projekte? 

Da. Zdaj sem angažirana v dresdenski Operi, vendar samo za dve leti. Ko mi poteče pogodba, sledijo nova pogajanja in z njimi nove dileme: je podaljšanje angažmaja zame napredek ali stagnacija, so drugje boljše možnosti ... Vsako takšno odločitev zapletejo še razmere na »opernem trgu«, ki so zelo okrutne, ker se v gledališču dogajajo veliki premiki.

Lepo je živeti za umetnost, kako pa je živeti od nje?

Razlike so zelo velike, vse je odvisno od vsakega primera posebej. Če si Jonas Kaufmann, najbolj zaželen tenorist na svetu, lahko fantastično živiš od umetnosti. Njegovi honorarji so astronomski, v višini honorarjev pop zvezdnikov. Pri tem naj omenim postransko zanimivost, da sva se oba učila pri prof. Celiné Dutilly v Münchnu, oba sva delala tudi z isto pianistko – coachess (v športu bi temu rekli trener), ki je bila zaradi izjemnih izkušenj zelo cenjena in pomembna pri razvoju vseh nas. Za Kaufmannom pa je množica svetovnih pevcev, ki se je zbrala predvsem v Nemčiji in še išče priložnost. Tam so zares vsi, ki kaj veljajo in kažejo ambicije; od Rusov in Vzhodnih Evropejcev do Azijcev, pevcev iz ZDA, Srednje in Južne Amerike, Avstralije, Južne Afrike ... Od povsod.

Zakaj?

Nemčija s približno 130 opernimi hišami, od teh pa 80 z možnostjo (pogojno) stalnega angažmaja, velja za operno meko. To je za angažirane srečneže zelo ugodno, za tiste, ki se preživljajo samo s honorarji, pa ne. Kajti zaradi zelo visokih stroškov izpopolnjevanja, študiranja vlog, avdicij, potovanj in bivanja ..., kar vse pokriva pevec ali pevka sam oziroma sama, ne glede na višino honorarjev denarja pogosto ne ostane kaj dosti. In tu pridemo do še ene pomembne razlike v poklicih. Vse življenje se izobražujemo na najvišji mogoči ravni, obvladujemo tudi do štiri ali pet jezikov, smo maksimalno delovni in prožni, enako kot vrhunski menedžerji v gospodarstvu, bančništvu. Toda pri zaslužkih so razlike velikanske; menedžerski prihodki se merijo s šestmestnimi števili in več, prihodki tudi uveljavljenih umetnikov pa se ne premaknejo s petmestnih števil. No, boste naredili neokusno grimaso in rekli: ne kazite lepote umetnosti z banalnostmi. A primerjava je smiselna, saj gre za podobne delovne razmere, trud in dosežke vsakega na svojem področju. Žal so nas umetnike skozi zgodovino »zdresirali«, da mislimo, da se zaradi »vzvišenosti« našega poklica ne spodobi niti pogovarjati o ustreznem plačilu za delo.

Torej tudi vrhunski umetniki vedno bolj postajate del floskule o »človeških virih«, dejansko pa potrošno blago?

Žal, tako je videti. V tem smislu je zgovoren prav primer Jonasa Kaufmanna, ki se mu je svojčas med neko predstavo v Saarbrücknu »zlomil« glas. Najbrž je z angažmaji presegel zmogljivosti. Ko se to zgodi, ostaneš sam, in to je lahko konec kariere. Z veliko truda in dela s preizkušenim pedagogom se mu je uspelo vrniti na oder. Po delnem umiku treh tenorjev je to zelo dobro izkoristil in na novo, še uspešneje zagnal kariero. Povsem drugačen je primer sijajnega baritonista Željka Lučića, ki se je tudi učil petja pri prof. Cestnik Spasićevi in so ga v Frankfurtski operi vzeli za dolgoročni projekt in ga pripeljali do vrhunskih kreacij in nastopov na vodilnih svetovnih opernih odrih. To je prav zgled naravnega zorenja pevca ali pevke. Žal so taki primeri zelo redki, kolikor jih sploh je.

Česa bi si želeli, ko gre za slovensko operno sceno? Zakaj več ne nastopate doma?

Želela bi si več premier na leto, več možnosti za pevce in pevke mlajše generacije, ki so pripravljeni sodelovati tudi projektno, če ni možnosti angažmajev. Prepričana sem, da nobeden od nas, ki delujemo v tujini, tega ne bi zavrnil. Verjamem pa, da bi tudi občinstvo lepo sprejelo nove glasove in nove obraze na odru. Pa se to vendar ne zgodi. Morda zato, ker nismo na očeh in naših uspehov doma ne spremljajo, morda pa gre za tako ali drugače pretrd oreh. Zato sem še posebej vesela povabila Festivala Ljubljana, da prav doma, v Ljubljani, pojem ob takšni zvezdi, kot je Ramón Vargas.

Tudi sama sem se znašla v podobnem položaju, resda ne pod tako hudim pritiskom, kakor se je dogajalo v primerih, o katerih poročajo mediji. V takšnih položajih moraš zbrati dovolj poguma in ne glede na posledice reči stop! To ni nič novega, gre za človeške lastnosti, nov pa je upor!

Izbruh škandala s hollywoodskim producentom Weinsteinom je razgalil, kako trnova je lahko pot do uspeha v umetnosti, in na novo problematiziral vprašanje enakopravnosti in odnosov med spoloma. Kako vi gledate na to dogajanje? Se kaj podobnega dogaja v opernem svetu?

Žal, nekateri si, ker so na položaju, na katerem odločajo o (umetniški) usodi drugih, dovolijo tudi takšna ostudna dejanja. Kdorkoli je bil žrtev, je bilo to zanjo ali zanj zagotovo sila neprijetno in zaznamujoče. Res je, dogaja se tudi v opernem miljeju, celo v manjših teatrih, kjer se vsi poznajo. Ob decembrskem suspenzu Jamesa Levina, svetovno znanega dirigenta newyorške Metropolitanske opere, sem bila šokirana. Znano je tudi dogajanje v zvezi s Hollaenderjem v Državni operi na Dunaju, o čemer je spregovorilo več kolegic. Tudi sama sem se znašla v podobnem položaju, resda ne pod tako hudim pritiskom ali v stiski brez možnosti primernega odgovora, kakor se je dogajalo v primerih, o katerih poročajo mediji. V takšnih položajih, dokler je še čas, moraš zbrati dovolj poguma in ne glede na posledice reči stop! To ni nič novega, gre za človeške lastnosti, nov pa je upor! Upam, da bo prispeval k drugačni miselnosti in vedenju posameznikov. Nerodno pa je, da takšno dogajanje v komunikaciji z ženskami stigmatizira tudi spoštovanja vredne moške, kar se ne bi smelo zgoditi. Ostaja pa dejstvo, da je meja med še sprejemljivim in nespodobnim v komunikaciji med spoloma zelo tanka.

Gostovali ste v skoraj vseh evropskih državah. Kakšni so vaši načrti?

Poleg tekočih obveznosti iz aktualnega angažmaja v Dresdnu se intenzivno pripravljam za marčevski debi v slovitem Teatro Colón v Buenos Airesu z glavno vlogo Irine v predstavi Tri sestre zelo čislanega sodobnega madžarskega skladatelja Pétra Eötvösa, zatem pa sledi še en debi z vlogo Rosalinde v Netopirju v Dresdnu. 

Koncert:
Ramón Vargas & Elvira Hasanagić
Kje: Unionska dvorana Grand hotela Union, Ljubljana
Kdaj: 14. februarja 2018

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.