MLADINA Trgovina

Anja Golob

9. 2. 2018  |  Mladina 6  |  Kultura

Umetnost ni pašteta

Državljanka, državljan – zahtevaj umetnost, do nje imaš pravico!

Oblikovanje plakata: Novi kolektivizem; besedilo plakata: Anja Golob; fotografija na plakatu:  Ingrid Pokorn, postavitev plakata prijazno omogočila družba TAM-TAM

Oblikovanje plakata: Novi kolektivizem; besedilo plakata: Anja Golob; fotografija na plakatu: Ingrid Pokorn, postavitev plakata prijazno omogočila družba TAM-TAM
© Uroš Abram

Dejstvi sta, da ima ta, ki razpolaga z denarjem, moč, in da je človek bitje, ki brez hrane ne preživi. Kdor ima moč, narekuje pogoje delovanja, denimo pogoje delovanja države. Če ima država resno smolo, se znajde v situaciji, ko ima v njej moč elita, ki je ali tako samozaverovana ali pa tako nerazgledana, da sledi zgolj in samo lastnemu interesu. Njena lenoba v obeh primerih vodi k istemu cilju: lastni mir kot glavna prioriteta. Nobenih komplikacij, čim manj nadzora nad njenim početjem, ki se, ko gre za vladajočo elito v kapitalizmu, slej ko prej giblje v registrih servisiranja peščice, ki bogati na račun množice. Ena temeljnih funkcij umetnosti je, da iztakne, prebudi (misel in čustva), premoti, da spodbudi zavest o sebi in svetu, za kar je potreben gibek in prožen kritični duh, ki se redno uri. To more biti vladajočim elitam nevarno. In odgovornost za degradacijo duha posameznikov v družbi, najsi je zavestna ali ne, na zgolj in samo eno – želodec – nosijo vladajoče elite; biti bi namreč morale v službi prebivalstva države, ne lastnih (partikularnih) interesov. Prevzem oblasti v državi znotraj definicije lastnega pojma predpostavlja prevzem odgovornosti za državo in dobrobit njenih prebivalk in prebivalcev, in sicer ne zgolj na dogmatski ravni: delujoči, sodobni izobraževalni in zdravstveni sistem ter sistem socialnega skrbstva so v državi ključni faktorji, ki izkazujejo dejansko zavedanje nosilcev oblasti o tem, kaj pomeni odgovorno vladati. Rečeno z drugimi besedami: vladajoča državna struktura, ki večinsko prebivalstvo z načini svojega delovanja sili v prevladujoče ukvarjanje zgolj z lastnim preživetjem, zanemarja skrb za prebivalstvo, zatira kulturo in uničuje umetnost.

Umetnost, in to je ključno, namreč ni poljuben dodatek, marveč ontološka nujnost – ne zgolj za boljše, bogatejše življenje, to vsekakor, temveč po mojem prepričanju za človekovo preživetje. Da jo pri nas ta čas večina očitno dojema kot nepotrebno razkošje in usmerja v njene ustvarjalke in ustvarjalce svoj (anonimni) gnev, je voda na mlin vladajočim strukturam, in nujno je, da se tega kot družba takoj zavemo. Dejstvo je namreč, da je bes množice zoper delavke in delavce v umetnosti lajanje na napačno drevo. Večina teh, ki se v Sloveniji ukvarjamo s produkcijo umetnosti, ni del problema; preveč izmed nas se jih je že mnogo predolgo takisto prisiljenih ukvarjati s kruljenjem lastnih želodcev. Nedvomno obstaja problem, in sicer nadvse pereč, vendar ta problem ni umetnost.

Ni pa zgoraj omenjeno prevzemanje odgovornosti naloga zgolj vladajočih struktur, to nalogo nosimo tudi prebivalke in prebivalci države. Naša odgovornost je, da prepoznamo škodljivost opisanih praks vladajočih struktur ter da se jim odločno upremo. Na nas je zato, da od umetnosti končno nehamo zahtevati, da je pašteta, in ji dejstvo, da to ni in noče biti, nehamo metati v obraz kot njen naglavni greh. Ne le pravica, temveč tudi dolžnost in naloga umetnosti je namreč, da po svoji definiciji ni neki za na kruh namazat. Umetnost je in mora biti – umetnost, ne glede na težavnost definiranja njenih mej. Da bi to lahko bila, potrebuje osnovne pogoje za preživetje. V aktualnem času ter znotraj aktualne državne ureditve osebno razumem skrb za pogoje preživetja kulture tudi kot eno od nalog države. Ne umetnost ne ministrstvo za kulturo namreč nista namenjena niti samima sebi niti delavkam in delavcem v slovenski umetnosti – namenjena sta prebivalkam in prebivalcem države. Katerih odgovornost je, da se zavedo, da jim je neodtujljiva pravica do umetnosti v Sloveniji ta čas kratena ter da jo zase enoznačno terjajo. Pravica državljanke in državljana je, da v demokratični, svobodni in suvereni državi ni zveden zgolj in samo na svoj želodec. Umetnost je pravica. Kmalu bodo volitve. Predvolilni boj nikakor ne bi smel miniti brez zahteve po umetnosti, in sicer ne zgolj na deklarativni ravni, marveč na ravni konkretnih zavez posameznih strank, ki vstopajo vanj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.