Big Foot Mama: Plameni v raju

Po več kot dvajsetih letih izjemne uspešnosti, po sedmih priljubljenih dolgometražnih albumih in kar dveh kompilacijah največjih uspešnic ima zasedba Big Foot Mama toliko zvestih oboževalcev, da je že povsem vseeno, če njena novonastala dela niso ravno presežna. Pri vztrajnem izdajanju plošč je članom skupine verjetno pomembneje to, da v očeh sledilcev še naprej delujejo kot aktivna zasedba, ki stadiona v Stožicah ne napolni zgolj zaradi stare slave. A ob poslušanju nove plošče Plameni v raju se izkaže, da počnejo prav to: pesmi skladajo po preverjenih formulah, na katerih so zgradili veličastno ime. Pravzaprav bi se občinstvu morda celo izneverili, če bi stopili iz svojih čevljev in ustvarili kaj svežega oziroma vsaj kaj, kar ne bi zvenelo skoraj identično z dosedanjim opusom.

To, kar Big Foot Mama počne, po merilih slovenskega pop rock mainstreama počne izjemno dobro. A to pač niso merila, po katerih bi lahko vrednotili dela, ki so kakorkoli relevantna za aktualno dogajanje v svetu glasbe. Kajti čeprav so člani Big Foot Mame mojstri svoje domene, je njihova glasba tako trdno zasidrana v devetdesetih letih, da je učinek, ki ga lahko ima na razvoj slovenske radiofonične rockovske glasbe, kvečjemu nazadovalen.

Na lokalni kvazialternativni rockovski sceni zasedba sicer izstopa, že zaradi sposobnosti ustvarjanja pravih »anthem« hitov, tako zapomnljivih in spevnih, da jih soglasno vzklikajo ogromne množice poslušalcev, ki na vedno odlično obiskanih koncertih zasedbe podoživljajo zlata leta mladosti. Pri nas se s tem lahko pohvali le peščica bendov in Big Foot Mama je vsekakor eden izmed njih. Ob poslušanju novega albuma pa tudi vsak nov komad deluje že vsaj malo znano in lahko si predstavljamo, kako bo občinstvo na koncertnih predstavitvah novega gradiva nestrpno čakalo še na Led s severa in druge komercialne vrhunce glasbene poti te skupine. No, hkrati se bodo novi komadi zlahka neopazno infiltrirali v nabor skladb, ki jih Big Foot Mama preigrava na nastopih.

Plošča Plameni v raju je torej generično delo, ki je intenzivno zazrto v preteklost. Verjetno bi skupina do podobnega rezultata prišla, če bi z rabo umetne inteligence analizirala svojo diskografijo in na podlagi dobljenih vzorcev kar njej prepustila, da ustvari nov, računalniško generiran album. Zdi se, da zasedba z novim studijskim izdelkom nima drugih teženj kot poustvarjati nostalgične občutke in ohranjati svoje ime na slovenskem glasbenem zemljevidu.