Projekt: Titan

proti

Anti-Darwin.

Ne, Elon, rešitve za človeštvo ne predstavlja kolonizacija Marsa, temveč kolonizacija Titana, edine lune v sončnem sistemu, ki ima užitno atmosfero. Pa še ta ni povsem ustrezna, tako da se ji morajo ljudje najprej precej prilagoditi, ali natančneje – da bi preživeli na Titanu, morajo najprej mutirati. Vprašanje, ali ste se pripravljeni pionirsko in eksperimentalno preseliti na Mars, kjer boste potem umrli (Zemlje ne boste več videli, poti nazaj ni), zamenja vprašanje, ali ste v imenu pionirske in eksperimentalne preselitve na Titan pripravljeni mutirati v bitje, ki je še najbolj podobno onim bitjem iz Avatarja. Razlog več, da vojaškega pilota, ki ga leta 2048 v Natovi obmorski bazi s “forsirano evolucijo” genetsko tako predelajo, da izgleda kot bitje iz Avatarja, igra Sam Worthington, ki je v Avatarju igral takšno bitje. Las, kože in jezika na Titanu ne bo potreboval. Oči tudi ne. Škrge pač. Body horror!

Anti-Darwin! Cronenberg! A drugega kot žrtvovanje za človeštvo mu ne preostane: Zemlja je namreč prenaseljena (a nimamo tega občutka), deluje distopično (anemičnost tega filma naj bi očitno pomenila distopičnost), naravni viri so pokurjeni (vtis je drugačen), okolje razpada (tega ne vidimo), Los Angeles pa je doživel nekaj jedrskega (nimamo pojma, kaj). Film Projekt: Titan, sicer Netflixov projekt, hoče reči: ne računajte, da bodo klimatske spremembe ustavili ali pa da se bo klima prilagodila človeku – ne, človek se bo moral prilagoditi klimi, zato genetskemu inženiringu, z evgeniko vred, ne glejte v zobe. Čas je za mutacijo! Še dobro, da človeško DNK od netopirske loči le korak.