Mož, ki je ustvarjal sanje

Pravzaprav smo imeli srečo, ker Miki (Miklavž) Muster ni uresničil svojih prvotnih sanj. Ko je leta 1938 kot trinajstletnik v kinu videl Disneyjevo celovečerno risanko Sneguljčica in sedem palčkov, je sanjaril, da bo nekega dne odpotoval v ZDA in v Disneyjevih studiih risal risanke. Na to se je temeljito pripravil: z obsedenim risanjem je doumel disneyjevsko stilizacijo, razvozlal skrivnost njegovih antropomorfnih živali in ponotranjil zakonitosti njegovega sveta. Lahko bi rekli, da je diplomiral iz Disneyjeve čarovnije. Kljub vsemu ni šlo po načrtih, v obljubljeno deželo ni odpotoval. Zaradi politike, vojske, zaprtosti meja, objektivnih ali subjektivnih razlogov, to danes niti ni več pomembno. Pomembno je, da je ostal tu.

Toda poglejmo si, kaj bi bilo, če bi bilo. Kaj bi se zgodilo, če bi Muster res odpotoval v ZDA in potrkal na Disneyjeva vrata? Ne dvomim, da bi ga zaposlili, saj je bil temeljito usposobljen, delaven in predan. Ne dvomim tudi, da bi prilezel visoko v studijski hierarhiji, saj je bil dober organizator, razumel je proces dela in izpolnjeval najvišje produkcijske standarde. Dvomim pa, da bi mu dovolili, da realizira svoje ideje, vizije in projekte. Nedvomno bi ostal zgolj izvajalec, ki bi delal po diktatu korporacije. Najemni delavec, ki uresničuje tuje sanje. Mi pa bi ostali brez Zvitorepca.

Sebično, da postavljamo interese dvomilijonskega naroda pred interese dvestotih milijonov ali celo dveh milijard, a takšni pač smo. Veseli smo, da mu ni uspelo (e)migrirati v ZDA, saj bi izgubili nacionalno ikono, ki se lahko meri s Petrom Klepcem, Martinom Krpanom, Kekcem, muco Copatarico, mačkom Murijem, Sapramiško in drugimi junaki prvega razreda. Zvitorepec je naša verzija Miki Miške, Tintina, Asteriksa, Mavglija, Simbe ... Je pristna, samonikla in avtohtona vrsta, ki uspeva edinole na domači grudi. Drugje se ni prijela. Zvitorepec torej premore vse, kar imajo veliki, le da so praktično vsi elementi tega stripa naravno in nevsiljivo povezani z domačim okoljem.

Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja so živali, ki habitirajo v slovenskem prostoru, govorijo slovensko in se tudi obnašajo kot tipični Slovenci. Zvitorepec je prebrisan, odločen in iznajdljiv lisjak, Lakotnik je malce omejen, a dobrodušen volk, Trdonja pa previden, racionalen in skeptičen želvak. Vsi trije so malce trapasti, smešni in naivni fantje, ki pa jih družijo iskreno prijateljstvo, dobra volja in neskončna želja po pustolovščinah. So kot večni otroci, ki nočejo odrasti in bi ga radi biksali brez odgovornosti, dokler se le da. Kako slovensko. Tudi ko zapustijo domače brloge in se odpravijo v stari Rim, srednji vek, prazgodovino, na Divji zahod ali Luno, ostanejo tipični Slovenci, malo prepirljivi, trmasti, trapasti, smešni, strahopetni in neskončno simpatični. Slednja lastnost zadnje čase sicer iz mentalitete Slovencev pospešeno izginja, a to je že druga zgodba ...

Muster je bil mojster risbe, najbolj pa je zacvetel proti koncu 50. let, ko je namesto peresa začel uporabljati čopič. Linija je postala mehkejša in elegantnejša, risba pa polnejša, bogatejša in ... preprosto prekrasna. Še celo oblika oblačkov in tipografija sta bili posebni. Treba je zrisati na desetine, stotine tisoč risb, treba je presedeti desetletja, noč in dan za risalno desko, da dosežeš tako popolnost. To je bilo tudi obdobje, ko se je Muster prenehal naslanjati na Disneyja in ustvaril lasten, prepoznaven in avtentičen svet. In tu nekje se je zgodil tisti preboj, magični trenutek, ko je postal velik.

Pa vendar vse skupaj ni šlo gladko. Mustru so polena pod noge ves čas metali politiki (»Strip ni socialističen!«), pedagogi (»Strip kvari mladino!«) in umetniki (»Strip je kič in šund!«). Leta 1954 so Zvitorepca celo prepovedali, a so ga na strani Tedenske tribune vrnili bralci, ki so množično zahtevali njegovo vrnitev. In ravno bralci, množica bralcev je bila od nekdaj Musterjev adut. Zvitorepec je strip, ki noče zastarati, berejo ga vedno nove generacije, vrstijo se ponatisi, popularnost mu ne upada. Z leti je prišlo tudi javno priznanje njegovega dela, prišle so nagrade, med njimi velika Prešernova. Ja, na koncu se je zadnji smejal mali Zvitorepec, ki je na smetišče zgodovine pospremil trumo topoumnih oblastnikov, kulturnikov in dušebrižnikov, vrednih kulturne lustracije.

Muster se je precej razlikoval od tipičnega slovenskega homo stripiensa: bil je urejen, umirjen, staromoden, zmeren, zadržan in kultiviran gospod. A blagim maniram navkljub je bil tudi trmast, odločen, fanatičen deloholik, ki je tiho izbojeval svojo zmago proti sistemu. Predvsem pa se ga bomo spominjali kot človeka, ki je tako rekoč iz nič ustvaril svoje sanje. In te sanje so postale sestavni del številnih otroštev, tudi mojega.

Ko sem bil otrok, sem ga čakal, da pride. In ko je prišel, sem ga prepoznal. Njegove sanje so postale tudi delček mojih sanj. In ne glede nato, kaj vse se je pozneje dogajalo z menoj, je del teh sanj za vedno ostal z menoj.

Človeku, ki mu je to uspelo, preprosto rečemo legenda. Hvala, mojster.