»Ženska na ladji prinaša nesrečo«

Pišejo se petdeseta leta prejšnjega stoletja. V pristanišču v New Yorku se zasidra jugoslovanska ladja, na katero bodo natovorili 5000 ton hrane – gre za pomoč ameriške dobrodelne organizacije Care jugoslovanskim narodom –, ki jo bo odpeljala na Reko. Ladja pritegne pozornost očividcev, ti predvsem ne morejo verjeti, da sta na njej dve ženski, mladi pomorščakinji, ki skupaj z moškimi sodelavci pomagata pri pregledovanju tovora. O »brhkih brinetki in blondinki«, malo starejših od dvajset let, se razpišejo mediji, celo ameriški. Čeprav delo na ladji ni bilo preprosto, sta mladi ženski izkusili to, o čemer so številne njune vrstnice, ki so morale biti v skladu z določili družbenega spola predvsem žene, gospodinje, matere, lahko samo sanjale: spoznavali sta tuje dežele in pristanišča, denimo tista v severni Afriki, Sredozemlju, Ameriki; tu so bili banketi, plesi, izleti, glasba, petje, alkohol. Svoboda. Pa tudi manj prijetna doživetja, kot so asistiranje pri nevarni operaciji slepiča, poplavljena kabina, padec v reko Misisipi med opravljanjem ladijskih del, osamljenost v nočnih urah med stražo.

Mladima ženskama je bilo ime Sava Kaluža in Jolanda Gruden; bili sta prvi slovenski in jugoslovanski pomorščakinji. Na ladji Hrvatska, ki je leta 1951 priplula v New York, sta skupaj pluli najdlje, skoraj pol leta, na njej sta se nekdanji sošolki na pomorski šoli še bolj povezali. Njuna zgodba je te dni zaživela na straneh knjige Sava in Jolanda, ki jo je izdal Pomorski muzej Sergej Mašera Piran.

Superjunakinji, a ne za dolgo

Poklic pomorščaka gotovo spada med tiste, ki so bili v preteklosti rezervirani skoraj izključno za moške. Ne le da ženske niso veljale za dovolj telesno sposobne za delo na ladji in duševno močne za spoprijemanje z osamljenostjo v dolgih obdobjih plovbe ter z nevarnostmi, kot so neurja, veljalo je tudi, da ženska na ladji prinaša nesrečo. V Angliji, kjer se je rodil ta stereotip, je bilo zaposlovanje žensk na ladji celo zakonsko prepovedano. Toda ženske v resnici niso »jezile morja«, to so počeli moški, ki se v prisotnosti žensk niso znali nadzorovati. Ženska na krovu je med moško posadko povzročala napetost predvsem na spolni ravni, prihajalo je do prepirov – bržkone zato, ker so moški naenkrat začeli tekmovati za pozornost ženske –, celo do poskusov posilstev. Za to seveda niso mogli biti krivi moški in njihova nesposobnost, da bi se nadzorovali, pač pa so krivdo pripisali ženski, zato so iz zgodovine znani celo primeri, ko so z namenom pomiritve »morskih bogov« kapitani pometali v morje vse potnice s krova.

Na ladji Hrvatska, ki je leta 1951 priplula v New York, sta Sava in Jolanda skupaj pluli najdlje, skoraj pol leta, na njej sta se nekdanji sošolki na pomorski šoli še bolj povezali.

K sreči pa so se stvari v 20. stoletju začele spreminjati. Povojna socialistična Jugoslavija, kjer se je uveljavila podoba ženske kot močne delavke, ne le krhke matere in žene (čeprav je morala takšna »moderna ženska« kljub vsemu kazati tudi materinski nežnost in skrb), je bila ena izmed prvih držav na svetu, kjer so se ženske lahko zaposlile na ladjah kot izšolane pomorščakinje. Leta 1947 je bila v koprski Žusterni ustanovljena prva slovenska pomorska šola, imenovana Slovenska pomorska trgovska akademija. Pred tem so se slovenski pomorščaki šolali v tujem jeziku, večinoma v srbohrvaščini, nekateri tudi v italijanščini, kajti znane pomorske šole so bile v Pulju, Dubrovniku, Šibeniku, Trstu, Benetkah in drugod. Prvo leto se je na slovensko pomorsko šolo vpisala ena sama dijakinja, Sava Kaluža. Leto zatem ji je sledila Jolanda Gruden, sta pa v tej prvi generaciji pomorsko šolo obiskovali še dve dekleti, vendar šolanja nista končali.

Leta 1929 rojena Sava Kaluža iz Postojne, ki se je na pomorsko pot pod vzdevkom Špic odpravila pod vplivom starejšega brata Borisa, ravno tako pomorščaka, je bila ženska pred svojim časom. Imela je srečo, da je izvirala iz svobodomiselne družine, neobremenjene s stereotipi o položaju žensk v družbi. Od malega se je zgledovala po močnih in pogumnih ženskah, nekaj časa si je želela postati pilotka (isto željo je gojila tudi Jolanda Gruden), starši pa ji kljub začetnemu obotavljanju niso oporekali, ko se je naposled odločila, da bi življenje rada preživljala na morju. Morje je bilo zanjo izhod v svet, razumela ga je kot avanturo. Emancipiranosti pa ni izkazovala le pri izbiri poklicne poti, temveč tudi zasebno. Mati samohranilka je bila v času, ko družba ženski še ni priznavala pravice, da se sama odloči, ali želi otroka vzgajati s partnerjem ali brez njega. Takrat ni več plula, je pa s pomorstvom ostala povezana vse življenje, saj je do upokojitve delala v komerciali Splošne plovbe Piran, ki je bila ustanovljena leta 1954. Doma je poleg gospodinjskih opravil opravljala tudi mizarska dela in se lotila najrazličnejših del, kot je pleskanje stanovanja. In navsezadnje: četudi se je izšolala za »moško«, robustno delo, je bila vselej damsko urejena. Sledila je svetovnim modnim smernicam, skrbno izbirala oblačila, nakit in modne dodatke, si urejala pričesko, celo od doma ni šla, če ni bila do zadnje malenkosti urejena. Za videz je prav tako vestno skrbela tudi leto mlajša tržaška Slovenka Jolanda Gruden, ki jo je s Savo med drugim povezovala ljubezen do kulture: dobrih knjig, glasbe, filmov, celo pisanja, to izpričujejo pesmi pa številna pisma in dnevniški zapisi, v katerih sta mladi ženski opisovali dogajanje na morju. Kombinacija vedoželjnosti, živahnosti, odprtosti, prijetnega videza in mladosti je bila tista, zaradi česar sta postali pravcati zanimivosti – še preden sta prvič pluli v Ameriko in tam zbujali nejevero, so o njuni prvi skupni plovbi z motorno jadrnico Viševica, na kateri sta opravljali prakso, poročali domači mediji, denimo Primorski dnevnik in Slovenski Jadran. Po svoje sta bili tarči subtilnega seksizma v medijskem poročanju, saj sta pozornost pritegovali ne le zato, ker sta bili ženski v moškem poklicu, temveč tudi zaradi videza (označevali so ju za »graciozni«, »brhki«, dosledno navajali njuno barvo las itd.), hkrati pa nobena od njiju ni govorila o neposrednem seksizmu v šoli ali na delovnem mestu, učitelji, sošolci in sodelavci so ju sprejeli kot sebi enaki.

A družba se ni tako hitro sprijaznila z ženskami na morju. Po letu 1951 se je podoba ženske, socialistične superjunakinje, ki sta jo utelešali tudi Sava in Jolanda, spet umaknila v ozadje, ponovno sta stopila v ospredje materinstvo in skrb za dom kot primarni ženski nalogi. Verjetno je družbeno ozračje botrovalo temu, da so na začetku leta 1952 začasno nehali sprejemati ženske na pomorsko plovbo. Za odlok je bil zaslužen moški pomorski vrh, šlo je za poskus okrepitve tradicionalnih družbenih vrednot in družinskih razmerij, ki so bili po prvi petletki v Jugoslaviji ponovno v ospredju.

Sava Kaluža je bila ženska pred svojim časom. Imela je srečo, da je izvirala iz svobodomiselne družine, neobremenjene s tradicionalnimi spolnimi vlogami ali stereotipi o položaju žensk v družbi.

Jolanda se je v tem času vrnila domov v Nabrežino, kjer so jo domači, ki jim ni bilo jasno, zakaj si je hči izbrala poklic pomorščakinje, sprejeli z odprtimi rokami. Predvsem oče si je želel, da bi se Joli, kot so jo klicali, čim prej poročila. Zaposlila se je na Pomorski agenciji v Trstu, leta 1956 pa se je res poročila s pomorščakom Srećkom Mažerjem in takrat je njena želja, da bi se vrnila na morje, dokončno usahnila. Tudi na to lahko gledamo kot na svojevrstno žrtev, ki jo je morala sprejeti, ker je bila ženska, čeprav je pozneje, ko bi spet lahko plula, zatrjevala, da je to po poroki in materinstvu ne zanima več. A zgovorno je, da je njen mož poudarjal, da ji tega niti ne bi dovolil. On je, kakopak, plul še naprej, Jolanda, ki je devetkrat preplula Atlantski ocean, pa je doma zaradi moževe pogoste odsotnosti podpirala vse štiri vogale in se na plovbo pozneje odpravila le še kot potnica ali pomorščakova žena.

Stekleni stropi

Sava, ki jo je še vedno vleklo na morje, je bila zaradi odloka prepovedi plovbe še bolj užaloščena kot Jolanda, pritožila se je na izvršni svet in pisala celo Jovanki Broz. Ker želenega odziva ni bilo, se je zaposlila v komerciali Jugolinije in potovala po svetu – nekaj časa je delala na Dunaju, opravljala jezikovne tečaje v Londonu, obiskala sestro Tatjano v Berlinu. Ko se je vrnila v Jugoslavijo in dobila službo pri Splošni plovbi Piran, je spet lahko plula kot častnica in poveljnica na motornih čolnih Pinko Tomažič in Lubnik. Postala je širše znana, krasila je tudi kar nekaj naslovnic. Vendar je spet trčila ob stekleni strop, saj je želela opravljati kapitanski izpit, a so ji ga moški nadrejeni odrekali – niso ji bili pripravljeni priznati sposobnosti za pomorsko delo, znanja, izobrazbe in dokončne uveljavitve v poklicu. Četudi so jo imeli kljub temu za prvo slovensko kapitanko, jo je to zelo bolelo – pozneje je v nekem intervjuju povedala, da se je spraševala, »kdo in s kakšno pravico lahko pri nas, v naši družbeni stvarnosti, odreka in zanika človeku njegove resnične in dokazane sposobnosti; kdo in s kakšno pravico lahko uniči vse sanje, želje in življenjske načrte mladega dekleta, ki je tako ljubilo svoj poklic.«

Kljub obetavnim začetkom in pustolovski mladosti nazadnje nobeni izmed pomorščakinj ni uspelo uresničiti mladostne želje: vse življenje preživeti na morju, vseeno pa sta živeli za svoj čas precej nekonvencionalno, vsaj v mladosti premagovali ovire in tlakovali pot vsem pomorščakinjam, ki so se odločile slediti njunemu zgledu. Od leta 1958 do danes je na ladjah Splošne plovbe plulo 25 slovenskih pomorščakinj, kar še vedno ni veliko, tudi predsodki o pomorščakinjah so še prisotni, vseeno pa je položaj žensk v pomorstvu danes drugačen kot takrat, veliko lažji, večina modernih držav spodbuja vključevanje žensk v pomorsko izobraževanje in zaposlovanje. Bržkone najbolj znan sodobni primer tega, da je junakinja na morju lahko tudi ženska, je mlada nemška kapitanka Carola Rackete, ki je pred dvema letoma uporniško vplula v pristanišče na Lampedusi in tako rešila življenje prenekateremu migrantu na svoji ladji. Če bi bili Sava in Jolanda danes še živi, bi bili gotovo ponosni nanjo.

Knjiga:
Nadja Terčon: Sava in Jolanda
Založil: Pomorski muzej Sergej Mašera Piran
Cena: 24 €