»Ustvarjamo lepoto iz sranja in povprečnosti«

Zakaj je pomembno, da Smetnjakovi člani ohranjate anonimnost? 

Vsak(a) ima svojo narcisoidnost. Anonimnost je naša oblika.

Zakaj ste spletne meme izbrali kot medij za politični komentar? 

Memi so seveda izbrali nas, so nezadržna sila, format, ki se mu ni mogoče izogniti. In res ne skušamo zganjati komentarjev, gre nam za imanenco stvari. V Sloveniji je trenutno na delu nekakšen neverjetno učinkovit fašistični proces, pri katerem je še najbolj smešno, da komentatorji pri njem povečini opažajo in iščejo samo hibe in zatikanja. A kot sta Deleuze in Guattari že porekla glede kapitalizma: »Deluje samo tako, da škripa, se kvari, disfunkcionalnosti so bistveni del njegovega delovanja.«

Skratka, živimo v času, ko naslovnice Mladine glede Janše več ne pretiravajo (trenutno morda celo nekoliko zaostajajo za realnostjo oziroma vsem tem nad- ali podrealizmom, kakor se vzame). Kar se nas tiče: vsakdanja politika je basically prekršila pogovor, ki smo ga imeli z njo. Na volitve nismo hodili, v zameno pa smo pričakovali, da politika ostaja bedasta, mlačna, neizrazita.

Zdaj smo seveda v povsem novi situaciji. Smetnjakov intenzivni proces vsakodnevne produkcije memov je pravzaprav sprožil Janšev tekst Vojna z mediji, v katerem sta se znašli ti dve povedi: »Če zakurite pod kotlom in žabo vržete v vrelo vodo, bo brž skočila ven. Če pa jo vržete v mlačno in počasi segrevate, bo obtičala v kotlu do bridkega konca.« Nič več lastovka, JJ je postal žaba. Predvsem pa mem. Točneje, Pepe. Nemudoma smo sproducirali podobo Janše žabca, ki mu je sledil še Noric Gamer. Postalo je jasno, da je SDS povsem posodobljena stranka v skladu z večino alt-right protokolov, kot jih popisuje knjiga Angele Nagle Ubijte vse normalneže. Vse ostalo je zgodovina, sredi katere se nahajamo.

Kakšni funkciji pravzaprav služijo politični memi? Gre zgolj za sodobni zasuk k politični karikaturi ali še za kaj več? 

Ne zavračamo nobene oznake, ampak karikaturo ali satiro vselej razumemo kot pogršanje, ki med drugim temelji na preveč fiksnih moralnih parametrih. Mislimo, da je pri Smetnjaku na delu obraten proces.

Kot pravi naš trenutni slogan: »We make beauty out of shit and mediocrity« (ustvarjamo lepoto iz sranja in povprečnosti, op. p.). V vsakem primeru se nam zdi pomembno priznati, da proces, imenovan Janša, premore magnetizem, zapeljivost, atraktivnost. Njegova oblast ima – vsaj za njegove vernike – izrazit seksualni naboj, zaradi česar je klavrno vztrajati pri ločnicah, kakršna je ljubezen – sovraštvo (ljubezni resnično nikjer ne manjka, sovraštva pa tudi ne). Ravno zato nam gre za nekakšno nevtralizacijo, morebiti v smislu Stravinskega, ki je v ameriških predavanjih analiziral zmožnost glasbe, da je nevtralna. (Ne čudi, da ga je imel Adorno za fašista.) Seveda se zavedamo, da Pahor trenutno velja za nekakšno utelešenje nevtralnosti, ampak še vedno bi skušali vztrajati pri boljši in slabši nevtralnosti. Morda je boljši izraz indiferenca. Gre za indiferenco na način inhumorja, nečloveškega humorja, ki ravno zaradi nevtralnejših, manj človeško-prečloveških afektov premore več razumevanja za vse vpletene strani. Vsekakor gre za cinizem, a v odnosu do lastnega cinizma smo iskreni, ne cinični.

Začeli ste s prirejanjem rejv zabav, zdaj ustvarjate meme. Se ti dve poslanstvi na kakršen koli način povezujeta? Ste tudi v zgodnjih letih Smetnjaka »prakticirali kritično teorijo«, kot to počnete zdaj prek spletnih memov? 

Še vedno smo otroci Daft Punka. Če bi morali iskati povezavo, je to verjetno Srednjak, serija sredinih večerov v sezoni 2010/11 v K4 (deset let pozneje se bo naša prva samostojna razstava odprla ravno v sredo – coincidence?). Tudi če je bil prvotni impulz zajebancija iz eurodance ali balkan žurov, je hitro postalo jasno, da gre prej za nadidentifikacijo in eksperimentiranje z okusom (kot je dejal že Nietzsche:

»Sprememba splošnega okusa je pomembnejša kakor sprememba mnenj«). Na podlagi tega je prišlo do sodelovanja z dvojcem Yo-Zo, ki smo ga dojemali kot štajerski booty bass, in nastanka nove verzije singla U kaka ritka, za katero sta morala Joco in Zoki na novo posneti vokale, ker ni bilo izvornega posnetka nikjer najti. Hkrati smo sproducirali spot, ki je bil nekakšna ponovitev uvoda Noéjevega filma Enter the Void (V praznino, op. p.), če bi bil ta void Rače. Na kratko, že takrat smo začeli delati Agropop art. Agropop kot nekakšen meta turbofolk so za nas relevantnejši band-fenomen kot Laibach, saj so anticipirali bistveno več stvari, jih morda celo priklicali na način hipersticije/izpolnoverja. S tem mislimo ves tisti transgresivni tradicionalizem ali denimo polarizacijo Slovenije, ki jo evocira Samo milijon nas je. Danes dobesedno živimo v Agropopovem vicu.

Kaj je bolj »memabilno«, petkovi protestniki ali tisti, proti katerim protestirajo? Katera politična sfera je bolj hvaležna za satirično obravnavo? 

Očitno tisti, iz katerih nastane več memov. SDS za zdaj nima konkurence. Resda so petkovi protesti v samem začetku zagnali serijo memov Groundhog Friday aka Spetek, ki je tudi nosilna podoba razstave Everything Must Go. Toda nič ni fiksno in tako se na koncu – oziroma vselej enkrat vmes – tudi mi znajdemo na »mitingu sovraštva«, v 40- ali 12-tisočglavi množici, ki je predvsem nadvse heterogena – v najboljšem pomenu besede. Z drugimi besedami, že vnaprej vemo, da bo program povečini cringe (skremž, op. p.), a vemo tudi, da je pomembno, da smo zraven. In da se ta večer verjetno ne bomo spomnili nobenega mema.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>