Nediskretni šarm evforije
Kontroverzna serija Evforija, ki jo gledamo na programu HBO, z drugo sezono še bolj razdvaja občinstvo, kot ga je s prvo
Evforija zgodbo pripoveduje iz perspektive 17-letne Rue (Zendaya; desno), ki je večino časa tako zadeta, da je nenehno na robu med življenjem in smrtjo. Poglobi pa se tudi v stranske like, najbolj v simpatijo glavne protagonistke, transžensko Jules (Hunter Schafer; levo).
Velika televizijska uspešnica leta 2019, najstniška (melo)drama na steroidih Evforija (Euphoria), se je po predolgem zatišju, ki je bilo seveda posledica pandemije, pred nekaj tedni končno vrnila z novo, drugo sezono. Čeprav so mnenja o njej za zdaj izrazito nasprotujoča si – številni kritiki novi sezoni očitajo pretirano zanašanje na nasilje, erotiko, goloto in šokiranje občinstva –, nedvomno že sodi tudi med največje televizijske hite letošnjega, komaj dobro začetega leta. Podrla je rekord gledanosti vseh prvencev na platformah za pretakanje televizijske mreže HBO, gledanost pa se je v primerjavi s prvo sezono povečala za skoraj sto odstotkov: premiero nove sezone si je do zdaj ogledalo že več kot 13 milijonov gospodinjstev.
Evforija veliko hvalospevov požanje zaradi realističnega prikaza življenjskega sloga sodobne odraščajoče mladeži. »Realizem« moramo pri tem jemati z zadržkom: povezan je predvsem s tem, da se serija ukvarja z resničnimi težavami, s katerimi naj bi se v 21. stoletju spoprijemali (privilegirani) ameriški najstniki iz generacije Z. Sporoča nam, kako zbegana, stravmatizirana in duševno krhka je generacija, ki se je rodila v času terorističnega napada v New Yorku, ko sta potniški letali zrušili stolpnici Svetovnega trgovinskega centra, in odrašča v času spletnih zmenkarij in družabnih omrežij, poplave sintetičnih opioidov, kroženja dick-picov (»Starejše generacije so se zanašale na cvetje in dovoljenje očetov, leta 2019 pa je akt valuta v ljubezni, če nisi ravno amiš,« razloži ena izmed protagonistk), množičnih pobojev v srednjih šolah, »maščevalne pornografije«, epidemije mladostniških duševnih motenj in podobnih grozot.
Kot pojasnjuje Marcell Rev, izjemni direktor fotografije, si ustvarjalci Evforije »ne prizadevajo za realizem, temveč za čustveni realizem«. Liki so izrazito karikirani, živijo na fiktivnem kalifornijskem podeželju, ki se v seriji nemalokrat preobrazi v nadrealističen svet. Z domiselnimi filmskimi prijemi, nasičeno stilizacijo in prefinjeno vizualno poetiko se ustvarjalci potapljajo v fantazije likov, pogosto tudi nazorno vizualizirajo omamo s konjskimi odmerki narkotikov, kar pripelje do, blago rečeno, psihedelične gledalske izkušnje. Med zvestim občinstvom serije najdemo marsikoga, ki mu žanr najstniške drame pravzaprav sploh ni blizu, vendar serijo spremlja zaradi čudovite fotografije (številni bi se strinjali, da je Evforija celo ena najlepše posnetih nadaljevank vseh časov) in izjemnega soundtracka.
Kljub temu tudi Evforija pogosto zdrsne ob nekaterih klišejih, ki najstniške filme in serije bremenijo že od nekdaj: 17-letnike igrajo mladi odrasli, vsi so nadrealistično lepi, premožni in postavni (dobršen del igralske zasedbe se sicer ukvarja z manekenstvom), nihče se nikoli ne uči, saj imajo urnik prenatrpan s spletkarjenjem, zmenkarjenjem in raznimi hedonističnimi dogodivščinami. A verjetno Evforija tako »realistično« deluje tudi zato, ker so druge mladostniške serije, denimo Netflixovi uspešnici Riverdale in 13 Reasons Why (13 razlogov, zakaj, op. p.), večidel popolnoma brez stika z resničnostjo oziroma brez posluha za dejanske težave mladih. Izjema med tovrstnimi serijami je na primer britanska serija Skins (2007–2013), ki po svoje deluje kot milenijski prototip zoomerske Evforije, čeprav je ta pravzaprav predelava oziroma reinterpretacija istoimenske izraelske serije. Ja, prepoznavanje vzporednic s serijo Skins je neizogibno, a pravzaprav se Evforija po izbiri tem in neizprosnosti prikaza lahko še prej primerja s kultnimi indie dramami o težavnih najstnikih in njihovem obupu, kot sta Kids (1995) in Gummo (1997).
Očitki, da Evforija poveličuje zlorabo mamil, so neutemeljeni. Njen ustvarjalec Sam Levinson, ki je bil v najstniških letih tudi sam zasvojen, narkomanske dogodivščine v vsej njihovi kompleksnosti niza v svarilo, kako zelo uničujoča je zasvojenost.
Evforija v posameznih epizodah shizofreno skače med mrko narkomansko dramo tipa Rekviem za sanje (2000), lahkotno srednješolsko komedijo, kot je Ameriška pita (1999), napeto dilersko kriminalko v slogu Martina Scorseseja, prefinjeno art-house poetiko in celo gospelovskim muzikalom. Čeprav je ton serije precej nekonsistenten, ustvarjalci izredno vešče ohranjajo intenziven tempo, ki vztrajno drži v napetosti gledalčevo pozornost. Ko nastopijo trenutki, v katerih serija nekoliko zabluzi s pretirano eterično naracijo protagonistke in utruja s predolgimi, močno stiliziranimi počasnimi posnetki lepih mladostnikov (ki navadno delujejo kot poetični prizori iz visokoproračunskih videospotov in so za potek zgodbe pogosto popolnoma nepomembni), je gledalec lahko pomirjen, saj bo serija že v naslednjih nekaj trenutkih zagotovo presedlala v kaj bolj oprijemljivega: v pestro, sila napeto dogajanje, v akcijo, komedijo, srce parajočo melodramo in še kaj. To je eklekticizem par exellence.
Ustvarjalec serije Sam Levinson (sin znanega hollywoodskega režiserja Barryja Levinsona, prejemnika oskarja za najboljšo režijo za film Deževni človek) zgodbo Evforije pripoveduje iz perspektive protagonistke Rue, zbegane 17-letnice, ki je večino časa tako zadeta, da je nenehno na robu med življenjem in smrtjo. Jemlje najtrše droge na trgu, med njimi celo heroin in fentanil, ki so zanjo sredstvo za pobeg od raznih življenjskih travm – v rosni mladosti ji je umrl oče. Mamila so ji v pomoč pri samozdravljenju tesnobnosti, depresije, motnje pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) in obsesivno-kompulzivne motnje (OCD). Predvsem pa so sredstvo za samouničevanje: Rue je popolnoma nihilistična, ravnodušna in pesimistična srednješolka, ki je ne izučijo niti najsurovejše življenjske lekcije, denimo to, da skoraj umre zaradi prevelikega odmerka benzodiazepinov, skorajda usodna interakcija s psihopatskimi dilerji, poletje v rehabilitacijskem centru in podobno. Odlično jo portretira ena trenutno največjih zvezdnic na obličju zemlje, 25-letna Zendaya, nekdanja Disneyjeva varovanka, ki je lani nastopila v najnovejši predelavi znanstvenofantastične klasike Dune in v stripovskem spektaklu Spider-Man: Ni poti domov, komercialno največji filmski uspešnici leta 2021.
Čeprav je Rue osrednji lik serije, si še zdaleč ne prisvoji celotne zgodbe, saj se Evforija poglobi v tako rekoč vsakega izmed stranskih likov, najbolj v njeno simpatijo, transžensko Jules, ki jo odlično odigra manekenka Hunter Schafer. Rue iz ozadja nenehno cinično komentira dejanja drugih junakov serije, pri čemer je tako vsevedna, da oboževalci teoretizirajo, ali se ni že usodno overdozirala in pravzaprav pripoveduje iz groba. Podobnemu prijemu smo bili priča denimo v Razočaranih gospodinjah (2004– 2012), v prej omenjeni polomiji 13 razlogov, zakaj ali filmskih klasikah, kot sta Bulvar somraka (1950) in Lepota po ameriško (1999).
Življenje stranskih likov je sicer podrobno predstavljeno v epizodnih uverturah. Takšna struktura precej pripomore k dinamiki serije, hkrati pa osebe, ki se sprva zdijo nekoliko enodimenzionalne, predstavi kot izrazito večplastne. Zaradi takšnega premišljenega portretiranja in profiliranja ključnih nastopajočih lahko gledalec do njih razvije kompleksnejši – do zlikovcev celo bolj empatičen – odnos, saj uvodne vinjete ponujajo vpogled v njihovo odraščanje in s tem tudi vpogled v razloge, zakaj so tako zbegani, zakompleksani in nepopravljivo težavni. Nič v Evforiji ni črno-belo: niti v prenesenem niti v dobesednem pomenu besede. To je izjemno barvita serija, ki jo odlikujejo dih jemajoča fotografija, izjemno dinamična montaža, domiselna raba svetlobe in premišljena vizualna poetika. Pri tej pomembno vlogo igrajo simbolni pomeni izbranih barvnih palet, ki se pozorno prilagajajo situacijam, temam in turbulentnim čustvenim stanjem oseb.
Vendarle pa slovita serija z drugo sezono še bolj razdvaja občinstvo kot s prvo, čeprav je bila že ob prvih korakih sprejeta kot izrazito sporna – predvsem zaradi ekscesne količine seksa, trdih drog, nasilja in golote, ki zaznamujejo tako rekoč vsak drugi prizor. To je mladostniška serija z daleč največ golote: HBO tolikšne količine penisov ni videl že od zaključka fantazijske sage Igra prestolov. V razvpitem prizoru iz prve sezone – ki naj bi bil hommage uvodni špici kultne grozljivke Carrie (1976) v režiji Briana De Palme – jih menda preštejemo kar 30!
Kot je omenjeno že v uvodu, veliko kritikov to prepoznava kot hibo, kot ceneno sredstvo za šokiranje občinstva, s katerim nadaljevanka nadomešča pomanjkanje prave vsebine. Takšnih težav seveda nimajo le kritiki (ti so seriji večinoma precej naklonjeni), temveč predvsem zaskrbljeni starši in konservativni boomerji, ki so se na uspešnico televizije HBO odzvali s pravo moralno paniko. Konservativno ameriško združenje PTMC (Svet staršev za televizijo in medije) je Evforijo denimo označilo za »mračno, izprijeno, degenerirano in nihilistično« serijo, ki »ekstremno grafično vsebino za odrasle trži najstnikom in še mlajšim«. Pred kočljivo vsebino pa svari celo prva zvezda nadaljevanke Zendaya, ki poudarja, da je Evforija »namenjena zrelemu občinstvu«, da je »globoko čustvena in obravnava teme, ki jih je morda težko sprejemati: glejte jo le, če se pri tem počutite udobno«.
Avtor serije Sam Levinson v zagovor »šokantnih« elementov pravi, da je njihov namen pravzaprav »spodbujanje dialoga med starši in najstniki«. Marsikdo jih razume tudi kot prispodobo za prenasičenost s spletnimi obscenimi vsebinami. Prav tako se zdijo neutemeljeni pogosti očitki, da Evforija poveličuje in romantizira zlorabo mamil, saj Levinson pravzaprav izhaja iz lastnih izkušenj z najstniško zasvojenostjo z drogami in prek protagonistkine tragične zgodbe reflektira svoje propadanje, iz katerega se je s težavo rešil. Narkomanske dogodivščine v Evforiji naj bi bile torej svarilo. »Iskren prikaz odvisnosti je ključnega pomena,« pravi Levinson. In nadaljuje: »Razkriti moramo kompleksnost zasvojenosti, pokazati privlačnost mamil, olajšanje, ki ga lahko prinesejo, saj je to navsezadnje tisto, zaradi česar so tako uničujoča.«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.