Marko Šajn / Vizualni umetnik, ki veliko časa preživi na kolesu

Vizualna umetnost in kolesarstvo. Dva na prvi pogled popolnoma nepovezana pojma, ki pa se v življenju Marka Šajna nenehno prepletata. V zadnjih letih je po zaslugi upodabljanja svojih značilnih uniformiranih in prepletajočih se figur postal prepoznavno ime na domačem umetniškem prizorišču, zlasti na področju grafike, slikarstva in umetniških publikacij. Poleg tega je polovica tandema v ozadju Loose Cycles, kolesarske trgovine v ljubljanski soseski Šiška, ki je zgolj v treh letih od odprtja postala priljubljena postojanka kolesarskih navdušencev. Pa ne le ljubljanskih, pravzaprav jih redno obiskujejo kolesarji z vsega sveta.

V okolici Pivke, kjer živi in ustvarja (rojen je leta 1990), je prosti čas od nekdaj rad preživljal zunaj, največkrat na kolesu, ki jih je tudi sam rad prirejal in »šraufal«. Zato ni čudno, da so s prijatelji, prav tako kolesarskimi navdušenci, kmalu po selitvi v Ljubljano odprli specializiran kolesarski butik in popravljalnico koles na Celovški cesti 50, kjer je tedaj domovala Kreativna cona Šiška. Pici Bici je bil pravzaprav več kot le kolesarska trgovina, postal je sinonim za kolektiv, skupnost in zbirališče kolesarskih navdušencev in somišljenikov. A po zgolj nekaj letih uspešne zgodbe so se morali iz stavbe izseliti, saj ji je pod novimi lastniki grozilo rušenje. Nadaljevati zgodbo v negotovih razmerah pa se je takrat zdelo preveč tvegano.

»Ta neizkoriščeni potencial me je vedno malo dražil,« priznava Marko Šajn. Zato je tri leta kasneje z veseljem sprejel povabilo prijatelja Tineta Činča, da bi z njim odprl kolesarsko trgovino. In res, Loose Cycles je luč sveta ugledala leta 2020, je pa le lučaj od nekdanjega butika Pici Bici, na Celovški 40b. In čeprav je bilo v času pandemije koronavirusa veliko obratov prisiljenih zapreti svoja vrata, se je njuna zgodba izkazala kot izredno uspešna. Marko Šajn to povezuje predvsem z uspehi naših kolesarjev v svetovnem merilu in posledično s širšo popularizacijo kolesarstva pri nas, pa tudi z dobrim vplivom kolesarjenja na duševno zdravje, ki je bilo zlasti v času pandemije precej na udaru.

V Loose Cycles ga ponavadi najdete od ponedeljka do petka, zato pa se drži nenapisanega pravila, da gre zvečer po službi vsak dan vsaj za dve uri v atelje. Prizna, da je to dragocen nasvet njegovega prijatelja Leona Zuodarja, slikarja, ki je po njegovem mnenju eden najpomembnejših členov domače grafične in zin scene. »Če ne bi imel te rutine, bi se verjetno nehal ukvarjati z umetnostjo,« pravi Marko Šajn. Kako pa je sploh začel?

Kot majhen si je vtepel v glavo, da bo arhitekt, a po opravljenih sprejemnih izpitih in prvem semestru na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo se je njegova iluzija o tem, da bo tam predvsem risal, klavrno razblinila. Ker pa je že zgodaj izkazoval zanimanje za grafiko – kot član pank bendov se je za potrebe izdelovanja »mercha« že izuril v sitotisku –, se je naslednje leto vpisal na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo in grafika. Med študijem se je naučil tudi osnov grafičnega oblikovanja, ker je »vedel, da bom od nečesa moral preživeti«, in na enem izmed kolesarskih sejmov je »nekaterim firmam precej samozavestno začel ponujati storitve grafičnega oblikovanja«. To se je obrestovalo in kmalu je pridobil prvo resno stranko, nemško podjetje, kjer je začel z nekaj dizajni za majice, čez čas pa za njih oblikoval celo linijo koles.

Študij je obesil na klin tik pred diplomo. A na neki način se je njegova ustvarjalna pot takrat šele dodobra začela. Če je med študijem eksperimentiral z abstraktnimi podobami, pa se je kmalu po tem začel zanimati za človeško figuro. Poenostavljena in tipizirana telesa brez obraznih potez in vedno v gibanju, medsebojnem prepletu ali različnih dvoumnih odnosih so postala njegov zaščitni znak. Figure naseljujejo tako njegova slikarska platna kot tudi sitotiske in risotiske, kjer si še posebej rad da duška z barvo, saj tehniki omogočata posebno žive barvne odtise in svojevrstno prekrivanje barv. »Ilustrativnosti in pripovedni direktnosti navkljub« pa so podobe »polne skritih nagibov in ugibanj«, je zapisal kustos Božidar Zrinski v besedilu za razstavo Vzajemni kompromis, ki je bila letošnjo pomlad na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Umetnik namreč gledalce namenoma prepušča lastni interpretaciji, saj si želi, da se lahko s podobami vsak poistoveti na svoj način.

Je tudi del ljubljanskega umetniškega kolektiva Riso Paradiso – edinega studia s tiskalnikom risografom pri nas – ter dolgoletni član galerije Hiša kulture v Pivki, kjer se bo po štirih letih 24. novembra znova predstavil s samostojno razstavo. Ta prinaša dela, ustvarjena v njegovem značilnem vizualnem slogu, a z uporabo orodij umetne inteligence v ustvarjalnem procesu, zato bo pozorno oko zagotovo opazilo nekolikšna odmikanja v obliki presenetljivih po(ne)srečenih detajlov.