Dora Trček  |  foto: Sara Rman

 |  Mladina 2  |  Kultura  |  Portret

Tosja Flaker Berce / Režiser in scenarist, ki je z režijskim prvencem ponudil svež pogled na mladinski film

"Pogosto zabremzamo na kritični točki, ravno tam, kjer bi morali iti dalje. Kjer se film zgodi, postane zanimiv. Sam si prizadevam to mejo čimvečkrat prečkati."

© Sara Rman

Konec preteklega leta je turnejo po domačih kinematografih začel njegov celovečerni prvenec Kaj pa Ester?, mladinska komedija, ki je navdušila z duhovitostjo, svežino in močnim vizualnim avtorskim pečatom. V njem se je režiser in scenarist Tosja Flaker Berce (1987) zavestno poigral s srednješolskimi stereotipi in klišeji, hkrati pa filmu s prepričljivo igro kopice nadarjenih mladih igralk in igralcev, humornimi zapleti in drobci magičnega realizma vnesel svoje življenje. Za nekaj »hajpa« okrog filma je gotovo poskrbelo tudi dejstvo, da v glavni moški vlogi nastopa Bojan Cvjetićanin, frontmen neskončno priljubljenega benda Joker Out, ki pa ga režiser pred snemanjem sploh ni poznal. »To je bil moj življenjski cilj – imeti film v kinu,« pravi. »Naslednji cilj pa je posneti še boljši film.«

O filmu je sicer začel razmišljati sredi najstniških let. Pred tem je hotel postati pianist, saj so se mu ti zdeli neverjetno elegantni, pa ekolog in celo košarkar v ligi NBA. Potem pa se mu je, ko se je vedno bolj udomačeval v lokalnih kinematografih, počasi začel odpirati svet filma. In zanetila se je želja po tem, da bi se, »ko bo velik«, ukvarjal prav s to umetnostjo. Na sprejemnih izpitih za študij filmske režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) je profesorje prepričal v drugem poskusu – s filmom s povednim naslovom Prosim, sprejmite me na AGRFT.

A znotraj formalne izobrazbe je »dobil občutek, da obstaja samo en pravilen način delanja filmov, kar me je precej obremenjevalo«. Nato je v Slovenski kinoteki naletel na retrospektivo francoskega cineasta novega vala Érica Rohmerja, ki je filmske svetove gradil okrog mladih protagonistov, zatopljenih v dolge, artikulirane pogovore. Navdušil se je tudi nad filmi ameriškega režiserja Richarda Linklaterja, kjer je bolj kot na strukturi in zgodbi filma vse temeljilo na dialogu in medčloveških odnosih. »To mi je odprlo pogled,« pravi. »Dojel sem, da lahko film narediš povsem po svoje. Da je dovolj že, če se ljudje pogovarjajo. In če to narediš dovolj virtuozno, se znotraj tega lahko zgodi vse – napetost, vznemirjenje, vzponi in padci, vrtiljak nekih stvari.«

Kmalu za tem ga je Luka Marčetič povabil k pisanju scenarija za komično televizijsko serijo V dvoje in skupaj s soscenaristi je spisal tri sezone domače uspešnice, v kateri je svoje tegobe prepoznal marsikateri pripadnik milenijske generacije. A vedno bolj si je želel posneti še kaj svojega. In s filmskim producentom Andražem Jeričem sta spisala scenarij za miniserijo, iz katere je nekaj let kasneje nastal film Kaj pa Ester?. Z njim si je želel zgraditi svojevrsten svet, ki prepleta resničnost s fantazijo, in s poudarkom na fotografiji, scenografiji in kostumografiji zgraditi koherentno vizualno podobo.

Nasploh je velik oboževalec srednješolskih filmov, filmov o odraščanju. Izoblikovala ga je predvsem ameriška najstniška televizijska serija Simpatije (Dawson’s Creek), ki je na prelomu tisočletja pred domače zaslone prikovala (mlade) gledalce po vsem svetu. »Srednješolski ambient se mi zdi dober teren, ker se vsi strinjamo, da je to ta moment, kjer je vse možno, vse dovoljeno. Ljudje niso tako obsojajoči do teh likov, ker vedo, da jim ni nič jasno,« pravi. »To se mi zdi podobno celotni življenjski izkušnji. Kaj pa je življenje drugega kot eno samo odraščanje? Ta odraslost se mi zdi taka iluzija, pretvarjamo se, da nam je vse jasno, kot odraslim bi nam moralo biti, a to je daleč od resničnosti.«

V našem filmskem prostoru nasploh pogreša igrivost, sproščenost, neko iskreno veselje in čudenje nad filmom ter vsemi možnostmi, ki jih ta ponuja. To k sreči opaža pri mlajših generacijah. Občutek, da človek, ki je film ustvarjal, ni bil zgolj v službi, pač pa se je pri tem zabaval. Pogreša tudi drznost, včasih celo pri sebi. »Pogosto zabremzamo na kritični točki, ravno tam, kjer bi morali iti dalje. Kjer se film zgodi, postane zanimiv. Sam si prizadevam to mejo čimvečkrat prečkati.«

Če dobro spremljate domačo filmsko in televizijsko produkcijo, ste njegov obraz morda že prepoznali. V epizodni vlogi se je pojavil že v seriji V dvoje, nekaj let kasneje pa je zasedel eno glavnih vlog v celovečercu Prasica, slabšalni izraz za žensko režiserke Tijane Zinajić, velikem zmagovalcu Festivala slovenskega filma leta 2021. In kako mu je bilo stopiti pred kamero? »Neprijetno. Z režijo se nekako postavljaš v položaj, kjer si varen, skrit, ti nadzoruješ stvari, stati pred kamero pa mi je bilo popolnoma tuje. A sčasoma sem dojel, zakaj je igra tako zabavna. Pritisk, ki ga čutimo v vsakdanjem življenju, da nenehno predstavljamo svetu najboljšo verzijo sebe, tam povsem popusti. In v tem je neskončno svobode.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.