Aleksandar Hemon: Projekt Lazar

+ + + + +

Navzkrižni svetovi

Prvoosebni pripovedovalec, sarajevski emigrant v Ameriko - pravočasni, še predvojni -, sledi zgodbi o streljanju in preiskavi zoper ukrajinskega Juda, ki je pobegnil pogromom na samem začetku XX. stoletja, dokler se niso na njem konstituirali nestrpni in rasistični, pravoverni in anarhofobni elementi v Chicagu.

Poglavja so tako na preskok rekonstrukcija zgodbe o Lazarju, ne brez navezave na enega od Jezusovih čudežev, vstajenje mrtveca, ki je že žehtel, in pripovedovalčevega pisateljskega, avtoironično popisanega vsakdanjika; vzdrževanosti od ameriške žene kirurginje, prosjačenja za štipendije, primerjave obeh svetov in refleksije svoje brezdomnosti, izločenosti, tudi žalosti. Ta je tako ali tako edini izvozni produkt dežele, iz katere prihaja, ob ukradenih avtomobilih, zapiše. Na sledi za zgodbo, ki naj bi postala roman, ga spremlja pregnani sarajevski srednješolski prijatelj, ki je odraščal sam in je prav pikareskna figura, fotograf, vsepočezni hofirant, hazarder, človek s kopico in čez neverjetnih zgodb, ki so, če že ne resnične, pa vsaj dobro izmišljene in na robu fantastike. In kaj naj počneta popotnika na svojih klatenjih čez Ukrajino in čez Romunijo v Sarajevo in po Chicagu drugega, kot da si izmenjujeta ustno slovstvo, zgodbe, neverjetne, zvite, žalostne, surove, kakršne so endemne na čaršiji in v kafani. O razmerah v medvojnem Sarajevu, ljubavnih avanturah, kvartopirstvu, bližini smrti, lopovščinah pod krinko obrambe, pokopanih zamerah iz vojne, takšne stvari. Fotograf Rora je čisto drugačen tip od pripovedovalca, ki je refleksiven, cincajoč, razumniški v dobrem in slabem, distanciran od sveta, ves čas premišlja o odsotni ženi in problemih s svojo amerikanizacijo, zaradi presežka sentimenta, zaradi nerazumevanja pragmatizma. Ima kolega za fotografiranje, on pa njega za zapisovanje fantastičnih življenjskih prigod - knjiga je opremljena s fotografijami Velimirja Božovića in društva Chicago Historical Society, kar ji daje dokumentarnost.

Roman se zapisuje sproti in malo spominja na še enega balkanskega izseljenca, Davida Albaharija in njegovo Vabo, le da gre tokrat za rekonstrukcijo osebne in širše, manj pa družinske zgodovine. Enaka nostalgija, enaka žalost ob nomadski usodi, ob večnem prekletstvu, ob iskanju otočka miru v stoletju vojn in preganjanj, iskanju zaman. Hemon spretno plete več ravni, lastno, avtorsko, ki išče in lepi zgodbo iz rekonstrukcije dogodkov izpred stoletja, in osmišljanje svojega zdomstva, z odločnim pohodom tja, kjer se je vse začelo, na vzhod Evrope, kjer je občutek tujstva v socialno devastirani in tik-pred-potrošniški krajini še toliko večji. Veliko domov je tam zunaj, samo ne za Sarajevčana, ki tavata - in se poskušata pri tem tudi zabavati. Še eden bosanskih pripovednikov, katerih proza je izpisana natančno, z veliko sentimenta, pregnetena z vici ter lucidnim humorjem in prelita z obveznim melanholičnim prelivom.