članek #43402

+ + + +

To je roman, ki bi si ga morala zbirka Nova Evropa izmisliti, če ga ne bi bil napisal Nooteboom, nizozemski pisatelj, avtor romana Rituali o različnih privrženostih in obredih, med njimi čajni ceremoniji, pa eseja o Evropi in njenih mitoloških koreninah, posilstvu bika, ki je preoblečeni bog in sploh. Vsi sveti govorijo o usodni privlačnosti med nizozemskim snemalcem in eksperimentalnim režiserjem Arthurjem, ki so se mu ponesrečili najbližji, in berbersko-špansko zgodovinarko v Berlinu, med pisano mednarodno druščino pivcev v ozadju, dogajanje pa je postavljeno v prostor med Finsko in Srebrenico, budistične samostane in španski politični vsakdanjik.

To je roman o Berlinu kot simbolnem mestu evropske zgodovine, simbolnem dobesedno, z Zidom oziroma brazgotino, Berlinu kot napol preklanem predmetu za prepoznavanje; to je roman o nacionalnih značajih, karkoli že to pomeni, o krajini kot razliki med nizozemsko ravninsko mehkobo in prusko ostrostjo in analitičnostjo; to je roman o trku preteklega in sedanjega, o paradoksih zgodovine kot tiste zmagovite fikcije, ki poenoti razpršene in naključne posamične usode, o zgodovini kot načinu gospostva nad časom; to je roman o trku kultur, o zapisanih kodih, ki jih nosimo, hote ali nehote, v sebi in se aktivirajo in imamo potem vedno težave in nesporazume, kadar se hočemo o čem zares dogovoriti. Hkrati so Vsi sveti poskus iskanja predverbalnega in neubesedljivega, ozadja, iz katerega vznika prvi plan, in Nooteboom se rad zadržuje in pase na snemalčevem delu, na njegovem iskanju sveta, ki lebdi nad in za dogodki in ga je videti samo v prelivih med različnimi svetlobami, ob izginjanju dneva in postopnem nastopu mraka, tako da imamo zraven tudi skoraj manifest o poetiki odsotnosti (subjektivitete), zmuzljivosti in iskanju izraza za neprestane premene. Arthur je verbalno sicer manj artikuliran kot njegova elokventna in retorično nabrušena pivska družba, ki si vzame čas za rešetanje in primerjanje nemških in evropskih umov, od Heideggerja do samostanskih bratov, od Hegla do Vermeerja je pri njih samo korak, zato roman ni prav lahek. Ob tem pa je prekinjan z drugimi glasovi, s kolektivnim spominom?, z angelskimi? intervencijami, s tistimi iz naslova, in je vse malo kot meditacijska vaja, v kateri si predstavljamo današnje podobe sveta kot s prihodnje točke, ko bodo že ruševine, te pa so naložene na pretekle, ena sama sedimentacija, usedlina, humus sedanjosti, ki z gnilobnimi procesi skrbi za rast nečesa v prihodnje. Dobro izbrana druščina, še bolje točka zgostitve evropskega zdaj, geografsko in časovno, včasih malo po nepotrebnem sofisticirano, pač v službi prikaza zadnjih reliktov polihistorstva, kar daje tej prozi nezgrešljiv melanholičen preliv.