Goran Vojnović: Čefurji raus!

Fužinski bluz - nova generacija

Od Skubičevega romana Fužinski bluz je čefurščina legitimen jezikovni konglomerat, v literaturi je dobila domovinsko pravico. Saj ne, da prej niso pisali v čem podobnem, še največ Filipčič, ampak prej je šlo vedno za zajebancijo, jezik so oponašali ali pa se probali iz njega zajebavat modeli, ki so spizdili iz vojske po nekaj dneh, in prav zabavno je gledati kakšne stare frike, prepričane, da znajo nekakšno srbohrvaščino, kako se matrajo in lomijo v - takrat še redkih - teve intervjujih, čista bruka. Kot kakšni politiki iz rdečih revirjev za govornico v Beogradu. Kakorkoli, Vojnović je napisal roman o fantu v kriznem obdobju tik pred odraslostjo v živahni fužinščini, v dovolj spretno in z občutkom prepleteni tlačenki rekov in fraz, pregovorov staršev, njihovih folklornih modrosti in slenga odraščajnikov; jezikovno je to živahno in učinkovito, pri tem je duhovit, pa ne samo na jezikovni ravni. Roman je napisan kot vodnik po Fužinama za telebane, poglavja se začenjajo z zakaj to in ono, sledi pojasnilo, bralca pelje skozi epizode, ki jih doživljata Marko in njegova klapa po krizi, ki se začne po opustitvi treniranja košarke, ko se kar naenkrat resno približa delinkvenci, njegovi vrstniki pa so tudi vsi kar nenadoma soočeni z resno življenjsko jebo. Pri tem je dovolj kritičen do vseh strani, do večinskega prebivalstva in priseljenske druge generacije, gre za nespravljivo mimobivanje, trk obeh kultur je popisan z zdravo distanco in ironijo, preskakuje od znotraj, iz turbulentnega adolescentskega notranjega sveta na bolj odmaknjeno, opazovalsko in kritično pozicijo, kar daje romanu dobro premišljen in ponekod učinkovito stopnjevan ritem, ki se mu pozna, da je bila predloga filmski scenarij. Žal še nerealiziran. Karakterizaciji uspe prikazati vso zagatnost vsakdanjika tistih, ki niso nikjer, ker so ves čas nekje vmes, ne samo zato, ker jih je en del izbrisan, obe domovini, nova in neka nostalgična, idealizirana stara, kamor Marka pošljejo po nakopičenih ekscesih, se pokažeta kot nezadostni, provizorični. Vojnoviću uspe zadeti tudi osebnostno razcepljenost, razklanost med mačizem in junačenje, pozunanjeno moč, ki se potem lomi in drobi, jebiga, ni več tistega, niti med čefurji in njihovim podmladkom, da so deci deci in so ženske ful presrane, ta patriarhat, če je res kdaj bil, je padel, ni ga več mogoče postaviti na noge, nokavt, gotovo, in zdi se, da se tudi mladi čefurji najbolj bojijo mladih čefurk, ti so največji monstrumi, nekaj meljejo, nekaj glumijo, ves čas, nikoli ne veš, kaj hočejo; ampak ali se ni nekaj podobnega, namreč kaj ženska hoče, spraševal na koncu tudi Freud. Obetaven, berljiv, zabaven in premišljen prvenec, ki odločno zareže v razboleno priseljensko socialno tkivo.