24. 7. 2008 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
Carla Bruni: Comme si de rien n'était
2008, Naïve
Raskav glas, skromna instrumentalna spremljava in neverjetno velik sloves so tiste tri stvari, ki bodo zaznamovale tretji album Carle Bruni. Zadnja morda celo bolj kot prvi dve. Pri Brunijevi nekaterih stvari namreč preprosto ni mogoče spregledati, pa čeprav na prvi pogled nimajo nobene zveze z njeno glasbo in najnovejšim albumom, ki je izšel prejšnji teden. Nekdanja Chanelova manekenka je v svoji karieri omrežila že kar nekaj vplivnežev, od Micka Jaggerja do svojega zadnjega plena, francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja. Prav zato Brunijeva menda zelo rada potarna, da bodo levičarski mediji njen novi album gotovo raztrgali, ker gojijo zamere do njenega moža. A strah prve dame Francije bi bil upravičen le, če bi prepevala na primer o francoski imigrantski politiki. Če se osredotočimo na glasbo, jo bo verjetno z veseljem raztrgal tudi kak sarkozijevec, a tretji izdelek Brunijeve je povsem korekten. Brunijeva se je na glasbeno pot podala pred šestimi leti z albumom Quelqu'un m'a dit, katerega naslovni hit te dni poslušamo v oglasu slovenskega mobilnega operaterja. Težko bi rekli, da gre za frfljico, ki bi širila svoj imperij, verjetneje gre za zmerno nadarjeno bitje, ki v svojih komadih z raskavim glasom lovi ravnotežje med vtisom majhne deklice, ergo komad Je suis une enfant, in fatalne prve dame Francije, Tu es ma came. Vendar Brunijeva po načinu petja med francoskimi soloartistkami ne izstopa, v najboljšem primeru spominja na Charlotte Gainsbourg, njen glas, ki je sicer očarljiv, pa ne začara. Brunijeva je rahlo folksy, poje tudi blues, predvsem pa je opazno manj suverena kot na prejšnjih dveh albumih. Na leto starem No Promises je uglasbila velikane, kot so Emily Dickinson, Yeats in Auden, na ploščo Comme si de rien n'était pa je uvrstila zgolj priredbo Dylanove You belong to me in Il vecchio e il bambino Francesca Guccinija. Toliko o velikanih. Akustični kitari občasno doda godala pa kakšno električno kitaro ali vibrafon. Ne boji se zveneti swingersko, niti se ne ustraši stila rocka iz 50. let. Žanr Brunijeve naj bi bil sicer folk, poln ritmičnih melodij, ki se pogosto ne razvijejo v kaj drugega kot repeticijo, kar nekaj komadov pa se konča s fade outom. Občasno se zazdi, kot da bi se Brunijeva malo podružila z Danielom Lanoisom v komadu La possibilité d'une île, a se pretirani zasanjanosti izogne. Album, ki je pomenljivo naslovljen »Kot da se ne bi nič zgodilo«, se ne bo mogel znebiti političnih konotacij. Je namreč prvi album Brunijeve, odkar se je poročila s Sarkozyjem, čeprav je bil večinoma napisan pred njunim prvim srečanjem, izid pa se prikladno časovno ujema z začetkom predsedovanja Francije EU. Izkupiček od prodaje albuma bo šel v dobrodelne namene, kani pa se znajti tudi med kakšnimi protokolarnimi darili.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.