Andreï Makine: Glasba njegovega življenja

+ + + +

Tujca na vlaku

Makina poznamo po edinem prevedenem in v Franciji nekajkrat nagrajenem romanu, po Francoskem testamentu (napisanem leta 1996, prevedenem 2005). V njem je s posebno občutljivostjo popisal, nekoliko avtobiografsko, odraščanje v zabačeni provinci v časih realsocializma, sam je rojen v Krasnojarsku v Sibiriji, predvsem pa tisto rešilno in nad množice dvignjeno, kar sta mu dala francoska civilizacija in jezik, kakor ju je spoznal skozi druženje s svojo francosko babico in skozi njeno usodo. Kot pri nekaterih od tistih, ki se naselijo v tujem jeziku, recimo Joseph Conrad, Samuel Beckett ali Lojze Kovačič, je tudi Makinovo pisanje v francoščini doseglo veliko stilistično natančnost in občutljivost, ki jo povzroči jezikovna ne-samoumevnost, muka in stiska jezika. Kljub temu je bil neuspešen vse do trenutka, ko je svoj v francoščini napisani roman plasiral kot prevod iz ruščine - potem se je odprlo. Glasba njegovega življenja je roman o dveh tujcih na vlaku, ki prepotujeta kar nekaj časovnih pasov z daljnega ruskega vzhoda, in eden od njiju, Berg, pripoveduje svojo zgodbo od aretacije staršev tik pred svojim prvim koncertom v času stalinizma. Opisuje klanje v drugi vojni in usodne napake po njej, ko z zamenjano identiteto kot generalov molčeči voznik sede za klavir, kamor ga na proslavi zaroke posadi njegova ljubezen, generalova hči, da bi ga osmešila - in zaigra. Virtuozno. Se izda. Roman ima skoraj ciklično strukturo, naslednja generacija bo nadaljevala in uspela tam, kjer prejšnji zaradi represije ni uspelo. Vendar Makine ne piše več zato, da bi razkrival svinjarije in splošen strah v času stalinizma, njegov ton je manj očitajoč in angažiran kot recimo Solženicinov ali tisti Sinjavskega, zato pa bolj otožen, to je pisanje o izgubljenih življenjih, udušenih ljubeznih, melanholiji in prav posebni plemenitosti, ki je očitno stalna značajska poteza njegovih junakov. Še toliko bolj izraziti zato, ker je na drugi strani množica, zmanipulirana, konformistična, kimavci in pakaža, »homo sovieticus« - tisti gnetljivi material, ki se brez besed uklanja in ogroža posameznika. Makine se ne ukvarja s taboriščnim vsakdanjikom kot, recimo, Martin Amis v Hiši srečanj, zato je njegov roman nežnejši, z vpletanjem in variacijo tem pa deluje kot partitura, pomeni drsijo in se umikajo ritmu ter nezgrešljivi nostalgiji in otožnosti. Glasba njegovega življenja govori predvsem o tem, kaj bi lahko bilo, če ne bi bilo tako, kot je. Vzvišeno, izpiljeno pisanje, ki spretno drsi na tanki meji med izvozno všečnostjo - prodati tujcem svojo sovjetsko, njim nerazumljivo in represivno zgodovino - in se predajati zvenom in prelivom tujega, priučenega jezika, ki je postal nova in nadomestna domovina.