9. 4. 2009 | Mladina 14 | Kolumna
Manjka ideologija
Realni premiki kapitalizma bodo nastali s pritiskom ulice, G20 pa je namenjen reševanju “socializma bogatih”
Londonsko srečanje G20 je ponudilo nov korak h gradnji finančne ureditve sveta, manj je bilo praktičnih nasvetov, kako rešiti sedanjo krizo. Največja prednost takšnega sestankovanja sta širina udeležencev in njihova formalna enakopravnost, težava pa so še vedno deklarativnost, politično leporečje in pomanjkanje mehanizmov, kako izpeljati ukrepe. Londonsko poročilo je vsekakor bolj uravnoteženo od washingtonskega pred šestimi meseci, toda večina njegovih odrešilnih napotkov se ni prijela. Inflacija besed in pomanjkanje dejanj spreminjata nacionalne in globalne politične operacije v semenj ekonomske ničevosti. Kaj je torej racionalna rešitev kapitalizma in kaj njegova morebitna alternativa? Kriza je preresna, da bi o njej govorili zgolj politiki in ekonomisti, hkrati pa so rešitve preveč kompleksne in odgovorne, da bi o njej lahko sodili zgolj politični filozofi in sociologi.
Washingtonski sestanek G20 je 15. novembra 2008 želel dati rečem zgodovinsko obeležje. Pred domala dvajsetimi leti je t. i. washingtonski konsenz tlakoval pot neoliberalnemu kapitalizmu, ki je obveljal za nekakšno novo globalno svetovno ureditev pod vodstvom ZDA. Privatizacija, liberalizacija in deregulacija so orodja tega globalnega družbenega razvoja. Obstoječi svetovni finančni sistem, oblikovan v Bretton Woodsu leta 1944, pa je dejansko začel razpadati že leta 1971, ko so ZDA opustile zamenljivost dolarja za zlato in tako odprle pot svoji in globalni finančni nestabilnosti. Politična podoba sveta se je spremenila. Stara moč odločanja je ostala na zahodu, ekonomski potencial in odrešilne finančne rezerve pa so na polperiferiji. Brez skupine BRIK danes ni mogoče rešiti ekonomske krize, ki je izbruhnila v najrazvitejšem središču kapitalizma. Zato globalne ekonomske rešitve zahtevajo politično spremembo sveta. Ne gre torej zgolj za novo finančno in monetarno ureditev, drugačno delovanje trgov, temveč za prerazdelitev moči držav. In tu je osrednja težava.
Lani jeseni je G20 postavljal v ospredje finančno stabilizacijo, londonska izjava je veliko bolj socialno uravnotežena. Kriza je v šestih mesecih prešla iz finančnih krogov v realni sektor in sedaj je prvi problem brezposelnost. Prvotno formalno zavzemanje za regulacijo sedaj dobiva resnejše obrise z naštevanjem institucij in sklicevanje na duh Larosierovega evropskega poročila o finančni reviziji. Predvsem pa MDS dobiva dodatna sredstva za svoje delovanje in 1100 mrd dolarjev je sedaj namenjeno za mednarodno oživitev kreditnih linij, rasti in zaposlenosti, predvsem na periferiji svetovnega kapitalizma. Namesto načel imamo torej razpoložljivi kapital. Tudi boj proti protekcionizmu dobiva nove dimenzije.V šestih mesecih je 17 od 20 držav G20 uvedlo protekcionistične ukrepe in temu se londonski pristop upira z novo agendo globalnih investicij in preganjanjem davčnih oaz, kjer se steka finančno in davčno nepregleden tok sredstev. Če je washingtonski pristop še poln hladnega ekonomističnega pristopa, iz londonskega veje večja skrb za človeško dimenzijo krize.
Toda osrednji premik naj bi prinesla zelena revolucija v prestrukturiranju gospodarstev in nov dogovor konec aprila v Washingtonu. Poročilo Edehoferja in Sterna (IPCC, LSE) dokazuje, da je znotraj G20 od ocenjenih 2610 mrd dolarjev intervencijskih sredstev okoli 400 namenjenih zelenim vsebinam, kot so obnovljivi viri energije, čistejši avtomobili in podobno. Kitajska na primer namenja 200 milijard, ZDA 112, Južna Koreja 30, Nemčija 14 milijard za zelene investicije, vse skupaj pa nekako ustreza želenim ciljem nizkoogljične družbe. Dejstvo je, da mora sedanje reševanje krize izključno delovati kot oblika prestrukturiranja svetovnega gospodarstva z vidika trajnostnega razvoja, klimatskih sprememb in milenijskih ciljev ZN.
Toda za udarno ekonomsko protikrizno delovanje še vedno nimamo jasne politične ideologije in teoretske osti. Brez tega so ukrepi brez kompasa in nujne legitimnosti, zato tudi delujejo nepovezano in kaotično. Krugman je pred časom govoril o oživljanju keynesianskega fiskalnega intervencionizma. Toda keynesianizem ni bil niti podlaga Rooseveltovega New Deala, niti državni izdatki v realnem sektorju ne igrajo posebne vloge v Obamovem reševalnem paketu. Borih 400 milijard proti 10.000 za reševanje nesolventnosti bank in finančnega sektorja. Danes je vse podrejeno reševanju financ, igro vodijo Bernanke, Geithner in Summers v imenu Wall Streeta in ne Krugman, Sachs ali pa Stiglitz na račun realnega sektorja in tretjega sveta. Financializacija je še vedno ključna lastnost sedanje krize, ko se je os ekonomije premaknila iz produkcije k financam.
Keynesov prispevek je drugje. V določitvi, da je za sedanji kolaps finančnega kapitalizma kriv predvsem laissez-faire, neenakost v dohodkih in permanentno tržno neravnotežje, hkrati pa ostaja zagovornik racionalnih popravkov kapitalizma. Toda ali lahko kapitalizem preživi? Finančna stabilizacija za sedaj ustvarja likvidnostno past in ne rast, socializacija investicij zahteva projekte in čas. Kaj pa radikalna rešitev prerazdelitve dohodkov od profitov k mezdam? Delavci trošijo, kar zaslužijo, kapitalisti zaslužijo, kar investirajo. Če je potrošnja ključ, potem lahko večje mezde hitro povečajo povpraševanje, proizvodnjo in zaposlenost. To je »vulgarni keynesianizem« kot začetek sindikalnega marksizma. Realni premiki kapitalizma bodo nastali s pritiskom ulice, G20 pa je namenjen reševanju »socializma bogatih«. Pravkar namreč poteka največja »socializacija« izgub zasebnega finančnega kapitala v zgodovini kapitalizma.
Toda »zeleni keynesianizem« lahko pomeni prvi korak k reformi kapitalizma. Drugi je prerazdelitev bogastva h kreativnemu sloju. Tretji pomeni vrnitev od finančnega kapitalizma k družbi znanja. Četrti zahteva vstop tretjega sveta v prvi krog kapitalizma. Peti je namenjen stabilni denarni ureditvi. Šesti korak je namenjen utrjevanju pluralne identitete sveta. G20 rešuje model zahodne civilizacije, toda dejansko potrebujemo nove identitete drugačnega sveta. Ideja humane, svobodne in bogate civilizacije temelji na osvoboditvi upanja. Toda ne za nekatere in na račun drugih. Preživeli bomo, če bo prihodnost prinesla boljši svet večini med nami.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.