14. 5. 2009 | Mladina 19 | Kolumna
Vedno znova na začetku
Janša ima prav, ko pravi v svojem uvodnem govoru, da je “Slovenijo mogoče voditi bolje”. Žal to velja za oba, Janšo in Pahorja.
Reševanje finančne in ekonomske krize je po pol leta postalo predmet neposrednega političnega spopada. Janša je na kongresu SDS prešel v odkrit spopad z obstoječo vladno koalicijo. Predlog ustavnih sprememb in sveženj reformnih in protikriznih ukrepov imata skupen imenovalec. Želita opozoriti na nesposobnost sedanje vlade in ponujata politično in ekonomsko alternativo. Ustavne spremembe bi lahko omogočile lažji politični prevrat, ekonomski ukrepi pa naj dokažejo, da je opozicija sposobnejša voditi krizni menedžment. Janša ima prav, ko pravi v svojem uvodnem govoru, da je »Slovenijo mogoče voditi bolje«. Žal to velja za oba, Janšo in Pahorja. Prvi je v nasprotju z lastnim prepričanjem tlakoval ekonomsko pot v globino sedanje krize, drugi je s svojo vladno ekipo nedvomno razočaranje povolilne Slovenije. Alternative torej niso tako blesteče, če so sploh mogoče.
Politični marketing z »drugo republiko« in »novo protikrizno ekonomiko« je dobro premišljena poteza in Janši ni mogoče očitati, da nima občutka za politično taktiko. Predlogi za ustavne spremembe so seveda politična kost, s katero Janša povsem legitimno začenja razpravo o metodah in načinih menjave oblasti. Njegov programski govor je preprosto dober in nedvomno ponuja več od Pahorjevega leporečja pred mesecem dni. Postavlja politično alternativo in to je vedno razburljiva tema. Izhodišče Janševega pristopa je »odgovorno socialno tržno gospodarstvo«, kjer gospodarstvo temelji na tržnih vzvodih, socialna politika na solidarnosti, odgovoren odnos do okolja pa na novem družbenem dogovoru. Kriza je katalizator sprememb in Janša ponuja konceptualni okvir in relativno jasno sporočilo, da »Slovenija zmore več«.
Janšev pristop je zanimiva mešanica treh sestavin. Začnimo z novim sloganom SDS, ki preprosto diši po Prekmurju. Janša je lanski volilni pristop Andreja Horvata, da »Prekmurje zmore več«, ponarodel v »Slovenija zmore več«. Začetek je torej klasičen politični plagiat. Drugi steber je resnejši. Janša svoje opredelitve političnoekonomskega sistema najde v veljavni razvojni strategiji RS iz leta 2005, ki je nihče več niti ne omenja. Toda sedanja kriza na državni in podjetniški ravni zahteva dograditev ali radikalno spremembo sedanje strategije. Brez tega so vsi protikrizni ukrepi in krizni menedžment brez potrebne hrbtenice, nekake drugorazredne gasilske vaje. In na koncu je v ozadju Janševega »odgovornega socialno tržnega gospodarstva« povsem jasna navezava na freiburško šolo Euckna in Hayeka v petdesetih letih, ki so mu očitno prišteli še Weizsaeckerja na ekološkem področju (2000). To je zelo pomembna skrita referenca njegovega nagovora, ki razkriva, da sta v ozadju širši referenčni okvir njegovih predlogov in dobra povezava z nemškimi političnimi kolegi.
»Ordnungspolitik«, ki daje oprijemališče tudi Merklovi, ponuja izhodišče v vladavini prava in zahteva, da državni intervencionizem ne sme zamejevati kakovostnega delovanja tržnih institucij in konkurenčnih ekonomskih procesov. Če tržni laissez-faire ne more rešiti socialnih problemov, socialna politika pa ni ekonomsko učinkovita, potrebujemo nekakšno tretjo pot. Ta pot je postavila temelje evropskega tržnega gospodarstva in socialne države, nedvomno največje institucionalne inovacije XX. stoletja. Zato je prav, da se vrnemo k »Ordnungstheorie«, ko se razmerja med konkurenco in kooperativnostjo, trgom in politiko iztečejo v novi »ekonomski ureditvi akterjev«, drugačnih popperjanskih eksperimentih ekonomske politike in novem pragmatizmu ukrepov, ki presegajo Hayekov teorem nemožnosti dobre ekonomske politike. Nisem prepričan, da se Janševi zavedajo vseh konsekvenc svojega pristopa, kar dokazuje tudi njihov ekonomski dokument, ki se na te reči posebej ne sklicuje. Toda smer je za začetek prava in celo bolj perspektivna od danes modne francoske šole regulacije, ki je tudi nihče ne povzema. Oba pristopa namreč slavita pomembno zmago nad bankrotiranim konceptom anglosaškega neoliberalizma, ki navdaja z grenkobo celo Britance ob tridesetletnici prihoda Thatcherjeve na oblast.
Med paketnimi antikriznimi ponudbami vlade in SDS namreč ni kakšne pomembne razlike, ne v pristopu in tudi ne glede kakovosti predlogov. Zato boj za prave alternative ostaja odprt. Prejšnja oblast še vedno ne razume dveh reči. Prvič, da je gospodarska struktura Slovenije konkurenčno šibka, reformni zamah iz leta 2005 pa je tudi Janševa vlada hitro opustila. Druga napaka zadeva javne finance, kjer strukturni in ne zgolj ciklični primanjkljaj ogroža vzdržnost javnih financ starajoče se družbe. V razmejitvi kratkoročnih in dolgoročnih problemov nihče ne ponuja prave rešitve. Odgovornost Pahorjeve vlade je tukaj večja. Težava je v tem, da ne ponudi koherentne reformne vizije, da nima prave strategije in zato tudi ne jasne strukture ekonomskih politik in ukrepov. Neverjetno šibko je sodelovanje z Banko Slovenije, kot da oboji čakajo odrešitve iz Bruslja in Frankfurta.
Iz teorije racionalnih pričakovanj vemo, kako zapletena je reakcija gospodarstva, če se spreminja ekonomska politika, in kako pomembno je pri tem, kako verodostojni so njeni nosilci. Namesto akcijske interventne politike potrebujemo predvsem stabilno politiko.Vlada mora sporočati pravila ekonomske igre, pomembna je institucionalizacija politik, delovanje regulatorjev, tako da ljudje vedo, kakšne možnosti imajo in razumejo posledice svojih odločitev. Zato je tako pomembno, da imajo nosilci ekonomskih politik jasen teoretski okvir, pa tudi dolgoročno strateško reformno ozadje in šele potem nizamo hierarhijo politik in ukrepov ter projektni menedžment odgovornosti. Vsega tega je premalo in v tem je težava sedanjih paketnih ukrepov. Vsebina ukrepov je v tem trenutku celo manj pomembna kot forma, legitimnost pa je pogoj za njihovo učinkovitost, kajti temeljni vzvod sprememb so in bodo decentralizirani ekonomski subjekti in ne država.
Tako se vedno znova vračamo na začetek. Sedaj dobivamo že konkurenčne rešilne pakete, rešitev pa ni in tudi odrešitev pričakujemo z napačnega konca. Zato krizi ni videti konca. Politični odrešeniki bodo morali spremeniti versko obredje in molitve. Samo tako bodo ohranili svoje volilne vernike, drugi pa tako lahko še vedno čakamo samo na Godota.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.