Umetnica za trajnostni razvoj

Začelo se je skoraj nadrealistično. V telefon sem vtipkala njeno stacionarno telefonsko številko. Verjetnost, da bi mi jo uspelo priklicati, se je zdela enaka nič. Zazvonilo je prvič, drugič, tretjič ... »Prosim?« je vprašal ženski glas. »Dober dan, Marjetico Potrč iščem,« sem dejala, prepričana, da ne govorim z njo. A glas na drugi strani žice je na moje veliko presenečenje odvrnil: »Pri telefonu.«
En sam klic na stacionarni telefon in uspelo mi je priklicati eno naših v svetovnem merilu najbolj spoštovanih in prepoznavnih avtoric, ki je razpeta med arhitekturo in sodobno umetnost, ki je prejemnica številnih uglednih nagrad, tudi prestižne nagrade za sodobno umetnost Hugo Boss, ki je razstavljala v najpomembnejših razstaviščih, tudi v newyorškemu Guggenheimovem muzeju, ki je popotnica in raziskovalka, ki jo navdihujejo urbane skupnosti po vsem svetu, in ki ob vsem najde le malo časa za življenje v Sloveniji! Še vedno nekoliko presenečena sem izstrelila: »Imate morda v naslednjih dneh kaj časa?« »V torek bi pa res imela kakšno uro,« je odvrnil prijazen glas na drugi strani.
Štiri dni kasneje smo sedeli v njeni hiši v Rožni dolini, v kreativni sobi, polni knjig, fotografij, ilustracij, barv in najrazličnejših detajlov, ter pili cedevito. Tudi sama Marjetica Potrč je bila začudena, da se nam je uspelo dobiti tako na hitro. Le nekaj dni zatem jo je čakala otvoritev projekta, ki so ga v okolici Dunaja izvedli skupaj s studiem Nova stran ter arhitektko in sodobno umetnico Polonco Lovšin. Delu tamkajšnjega baročnega parka, do katerega ne seže vodovod, so omogočili samozadosten sistem za zbiranje vode.
Še nekaj dni prej pa je bila prezaposlena z beneškim bienalom likovne umetnosti, enim ključnih umetniških dogodkov na svetu, na katerem postaja, kot kaže, kot edina med slovenskimi umetniki redna gostja. »Veste, da sem ravno zadnjič ugotovila, da tokrat menda že četrtič razstavljam na bienalu. Prvič sem bila tam leta 1993, ko sem predstavljala Slovenijo, in mislim, da je bilo takrat celo prvič, da se je Slovenija na tem bienalu predstavila kot samostojna država. Istega leta sem razstavljala tudi na skupinski razstavi na beneškem bienalu, ki jo je organiziral MUMOK z Dunaja. Potem me je leta 2003 na bienale povabil eden od tedanjih kustosov Carlos Basualdo. Zdaj pa me je povabil tokratni kustos Daniel Birnbaum,« pravi Potrčeva. Na bienalu, ki se je začel prejšnjo nedeljo, se predstavlja z izborom risb, ki jih je ustvarila med letoma 2005 in 2008. Tako kot prejšnjič tudi tokrat razstavlja v Arsenalu. Še posebej je ponosna, da so njena dela na ogled v istem prostoru kot dela vizionarskega urbanista in arhitekta Yone Friedmana, ki se je že v 60. letih ukvarjal z vprašanjem trajnostnega razvoja in ji je bil v veliko inspiracijo pri njenih delih. »Letos, ko smo bili tam, je bil ravno star 86 let in je bilo mega. Sem njegov res velik fan,« ne skriva navdušenja nad vzornikom.

Prinašalka sprememb

Čeprav je Potrčeva v svetovnem merilu uveljavljena umetnica, je zanimivo, da doma ne vemo ravno veliko o njej in njenem ustvarjanju. Vsaj ne v širši javnosti. A podobno je tudi z drugimi našimi umetniki, ki jim je uspelo v tujini. Njeno delo se giblje na ne povsem določljivi meji med umetnostjo in uporabnostjo, pa tudi med umetnostjo in aktivizmom. »Delam na robu med arhitekturo in umetnostjo in zelo sem vesela, da nas je kar veliko, ki mislimo podobno in smo zgradili svoje polje, ki je priznano tako s strani umetnikov kot s strani arhitektov. Lažje je kaj ustvariti, če tega ne počneš samo iz ene perspektive,« je prepričana.
Ni naključje, da se je odločila kombinirati arhitekturo in umetnost. Ima diplomo z obeh področij, iz kiparstva tudi specializacijo. Prepletati ju je začela že sredi 80. let, dokončno pa ju je združila v začetku 90., ko je živela v ZDA. A kot pravi, se je to zgodilo predvsem zaradi takratnih domačih političnih sprememb, po katerih je postalo njeno delo konkretnejše. Seveda pa je tudi življenje v ZDA pustilo pečat na njenem delu. »Pred političnimi spremembami je bila art scena pri nas sicer zelo bogata, a tudi zelo homogena, enovita. Ko sem prišla v Ameriko, pa mi je bilo takoj jasno, da tam obstaja sto tisoč idej in stilov. Da bi se razlikovala od množice, sem morala najti svoj govor. In lahko rečem, da je lažje pripadati večji skupini kot delati svoje stvari.« Vse odkar je leta 2000 prejela nagrado Hugo Boss, se ne obremenjuje več z vprašanjem, kaj je v njenih delih arhitektura in kaj umetnost. Preprosto dela tisto, kar lahko.
In kaj torej trenutno dela? Ključni del njenega ustvarjanja so čisto konkretni projekti, ki jih izvaja na terenu, v urbanih okoljih, ki jo tudi sicer najbolj fascinirajo. Morda je slišati nenavadno, a eden njenih najpomembnejših je projekt suhega stranišča, ki se ga je leta 2003 lotila v venezuelski prestolnici Caracas oziroma v njenem neformalnem, »divjem« delu, v enem od barriev, ki predstavljajo kar polovico tamkajšnje urbane poselitve in v katerih menda živi kar 120.000 ljudi. Šlo je za enega prvih poskusov, v katerem so skušali arhitekti, umetniki in urbani antropologi analizirati značilnosti tega dela Caracasa, ki ga je formalni del mesta do takrat podcenjeval in stigmatiziral, ker ga je videl kot kaotičnega in neurejenega. »Tam smo bili pol leta in z mlado izraelsko arhitektko Liyat Esakov, s katero sem sodelovala, sva takoj rekli, da se morava odpraviti v to neformalno mesto in si problematiko ogledati od blizu. Vedno, kadar delam projekte na terenu, skušam namreč tam preživeti čim več časa, več tednov ali celo več mesecev, vzpostaviti zelo tesen kontakt s skupnostjo in potem skupaj naredimo kakšen projekt, s katerim si bodo olajšali bivanje.« Na terenu sta ugotovili, da je eden največjih problemov v barriu pomanjkanje vode, zato sta skupaj s prebivalci barria razvili suho stranišče, ki za delovanje ne potrebuje vode, obenem pa ni ekološko oporečno kot kemična stranišča in je tudi posebej prilagojeno tamkajšnjemu vlažnemu podnebju. Skupaj so ga postavili na hribu barria La Vega, sredi novih naselij, ki nimajo dostopa do pitne vode.
Projekt je v Caracas prinesel povsem nov način razmišljanja. Do takrat so arhitekti vedno govorili le o velikih, megalomanskih projektih za ureditev teh območij, kakršen bi bil recimo izgradnja vodovoda. A na koncu se kljub velikim besedam več desetletij ni zgodilo nič. Tokrat je bilo drugače. Ne le, da so čisto konkretni projekt, ki je olajšal življenje skupnosti, pomagali izvesti sami prebivalci barria in da so s tem pridobili znanje za prihodnje podobne akcije, v projekt so se sčasoma vključili tudi mestna struktura Caracasa, glavno vodno podjetje Hidrocapital in celo država. Danes takšna stranišča stojijo tudi v formalnem delu Caracasa in projekt živi svoje življenje. »Takšnih projektov, ki prinašajo spremembe, se je zdaj nabralo že kar nekaj. In to je to, kar zdaj delam. Moje vodilo je vedno takšno, da skušam narediti nekaj pozitivnega, nekaj, kar bodo ljudje vzeli za svoje,« pravi Potrčeva. Tovrstnih projektov se največkrat loteva na povabilo, vedno pa jih skuša izvesti s sodelavci, ki razmišljajo podobno. Vsako leto lahko naredi največ dva, več jih preprosto ne more, tudi zaradi obveznosti na Universita IUAV di Venezia.
Prav v Caracasu se je prvič lotila tudi risb, ki poleg arhitekturnih študij zdaj redno spremljajo njene terenske projekte. Risbe vedno ustvarja v serijah, ki kot zaokrožena zgodba na drugačen, morda preprostejši ali pa bolj poetičen način predstavijo situacijo, s katero je soočena na terenu. »Zanimivo je, kako sem začela delati te pripovedne risbe. S kustosom razstave Strategies of Survival na beneškem bienalu Carlosom Basualdom sva si leta 2003 mejlala, s kakšnim projektom bi se lahko predstavila. Vprašala sem ga, ali naj postavim hišo ali printe, a mi je predlagal, naj poskusim z risbami. Takrat sem bila ravno v Caracasu in to je tako biblično mesto, da lahko narediš še tako izpopolnjene arhitekturne analize, pa ne bo nihče nič štekal. Zato sem takrat res naredila prvo serijo risb in od takrat so moja strast,« pravi Potrčeva.
Strast, ki jo čuti do pripovednih risb, pa tudi sicer do pisane besede, je najverjetneje povezana z okoljem, iz katerega prihaja. Njena starša sta bila priznana slovenska pisatelja. Očeta Ivana Potrča najbolj poznamo po delih, v katerih je opisoval kmečko življenje, mamo Branko Jurca po otroški in mladinski literaturi. Potrčeva pravi, da je bilo fantastično odraščati v pisateljski družini. »Vedno rada povem, da smo živeli v stanovanju, kjer smo morali hoditi čez knjige. Knjig je bilo v neznanskih količinah in v bistvu sem rasla gor skupaj z njimi in še vedno jih kupujem, čeprav jih potem nimam časa brati.« Doma so se tudi sicer veliko zanimali za umetnost, zato ni presenetljivo, da se je v njej znašla tudi sama. Prav v teh dneh se je spomnila, da je imel oče pod posteljo litografije Zorana Mušiča z dachavskimi motivi. »Naš oče je po drugi svetovni vojni povabil najboljše slovenske slikarje, da so delali knjižne ilustracije za knjige za otroke in odrasle. Vem, da je bil ponosen na to. Zato smo imeli najbrž tudi te litografije,« ugiba. Žal so se pozneje izgubile.

Težavne skupnosti

Potrčeva je zaradi svojih projektov prepotovala že dobršen del sveta, od povojnega Balkana do Latinske Amerike in Afrike, od evropskih do ameriških mest, a šele v zadnjem času opaža, da postaja trajnostni razvoj vse popularnejša tema tudi v zahodnem svetu. Seveda so že zdaj skupnosti, ki mislijo tudi dolgoročno. V francoskem Lillu jo je denimo navdušilo, da revnih prebivalcev ne podijo iz mestnega jedra na obrobje, temveč se trudijo zadržati vse sloje ljudi v mestnih skupnostih. A v Evropi tovrstni procesi potekajo odločno prepočasi. »Sama sem vedno povabljena v kraje, ki so malce težavni, in mislim, da so ti kraji na nek način pred drugimi, saj hitreje rešijo nekatera problematična vprašanja. V New Orleansu so denimo po orkanu Katrina na novo odkrili ruralno površino okrog mesta, ki ji pravijo mokra zemlja (wet land). Do Katrine se zanjo niso zanimali. Iz tega se lahko nekaj naučimo,« pravi Potrčeva.
New Orleans tudi sicer dobro pozna. Z njim se je podrobneje ukvarjala kot štipendistka New School iz New Yorka in za razliko od jeznih Američanov, ki so oblastem sicer upravičeno očitali, da niso primerno poskrbele za nasipe in da niso zagotovile primerne pomoči prizadetim, je sama v zdemoliranem mestu iskala pozitivne spremembe, do katerih je prišlo po naravni katastrofi. Ena izmed njih je bila, da je voda spet postala vrednota. Prej so ljudje odprli pipo, zdaj so se morali potruditi zanjo. In so se. Opustošenje je vplivalo tudi na lokalno arhitekturo. Zgodil se je namreč revival posebnih hiš, značilnih za to mesto, ki so se zdele modernistom sicer precej neuporabne, a Potrčeva opozarja, da so zgrajene tako, da formirajo skupnosti. Eno takih hiš, ki med drugim omogoča tudi zbiranje vode, je predstavila tudi v sloviti
newyorški galeriji Max Protetch Gallery kot študijski primer sodobne arhitekture. Mimogrede, zbiranje vode jo tudi sicer zelo intrigira, prav tako energijski viri. Znan je denimo »njen« balkon z vetrno turbino, ki ga je ob liverpoolskem bienalu leta 2004 inštalirala na eno od stolpnic in ki je lahko proizvedel energijo za dve družini. S preprosto gesto je opozorila na možno in relativno preprosto alternativo pri oskrbi z energijo.
In katero območje je doslej pustilo najusodnejši vtis nanjo? Nedvomno državica Acre v amazonskih gozdovih Brazilije. Najprej zaradi naključja. »Totalno fascinantno mi je bilo, da je v istem trenutku, ko je razpadla Jugoslavija, fragmentirala tudi država Acre. A če je bila defragmentacija Jugoslavije zaradi vojne boleča, je bila Acre deležna srečne fragmentacije,« pravi Potrčeva. Država je namreč več kot polovico zemljišč razdelila skupnostim, ki so živele v gozdu. Računica je bila preprosta. Če bodo preživeli ljudje, ki živijo v gozdu, bo preživel tudi gozd. Načela trajnostnega razvoja so jim bila že takrat povsem jasna. »Lahko bi rekli, da se nas ta del sveta ne tiče, tako kot so včasih na Zahodu rekli za Vzhodno Evropo. A sama menim, da je svet en organizem. Take družbe so še kako pomemben zgled v današnjem času, ko se modernistična naravnanost družbe krha. Skupnosti, ki gradijo od spodaj navzgor, imajo neverjetni potencial,« je prepričana Potrčeva.
Morda se je tudi zato, da bi dokazala, da je mogoče načela, ki jih razumejo v takšnih družbah, prenesti v zahodni svet, letos prvič lotila terenskega projekta v Evropi. Stedelijk Museum iz Amsterdama jo je povabil k projektu, s katerim so želeli nekaj storiti za skupnost, ki živi v ogromnem blokovskem naselju, ki je bilo zgrajeno takoj po drugi svetovni vojni. »To območje se sooča s povsem istimi problemi kot velika večina modernističnih naselij v Evropi. Imajo veliko imigrantov, predvsem iz Turčije in Maroka, med katerimi se vsi ne vključijo, nekaj je tudi nasilja. Skratka, nekaj ne funkcionira. Poleg tega pa je to območje tudi največje gradbišče med stanovanjskimi soseskami v Evropi,« pravi Potrčeva. Pozimi je tam preživela mesec dni. Začela je sodelovati z mlado mednarodno skupino arhitektov, umetnikov, kulturnih producentov in oblikovalcev Wilde Westen, ki je že prej analizirala ta del mesta, in po dolgem tuhtanju, ko niso točno vedeli, kaj bo nastalo iz njihovega druženja, so našli rešitev - projekt Kuhar, kmet, njegova žena in njihov sosed (The Cook, the Farmer, His Wife and Their Neighbour). Najprej jim je uspelo prepričati gradbeno podjetje Far West, ki razvija del naselja, da jim je odstopilo hišo, v kateri so nato vzpostavili kuhinjo za skupnost. V njej lahko različne skupnosti v tem naselju organizirajo srečanja in se ob hrani pogovarjajo. Drugi uspeh je bil povezan z zelenimi površinami. Teh je v soseski sicer precej, a so jih v 90. letih ogradili, zato ljudje niso imeli več dostopa vanje, čeprav so zanje plačevali prispevek. Po nekaj mesecih pogajanj so jim pristojni odstopili enega od vrtov. Odprli so ga aprila in danes je v njem 18 družinskih vrtov.
Podobno kot projekt suhega stranišča v Caracasu je tudi ta projekt postal popoln uspeh. Prebivalci so kuhinjo in vrtove sprejeli z odprtimi rokami. Avtorje projekta, ki so sprva delali na povsem prostovoljni ravni, pa so medtem opazili tudi na vsedržavni ravni; dobili so konkreten prispevek Nizozemske arhitekturne fundacije. »Rekli so nam, naj projekt vzamemo za študijski primer tega, kako bi se javni prostor zelenih površin v nizozemskih modernističnih bivalnih soseskah spremenil. Projekt torej zdaj delamo na dveh frontah, praktično in teoretično, dotaknil pa se je tako skupnosti kot odločujočih struktur,« je zadovoljna Potrčeva. Pravi, da jim brez osebnega kontakta s stanovalci to nikakor ne bi moglo uspeti. Tako pa jim je, najverjetneje ob pomoči recesije, uspelo celo to, da se zdaj s prebivalci pogovarjajo tudi investitorji, ki so dotlej povsem mimo njihove volje rušili stare bloke in gradili nove.
Glede na to, da mnogi organizatorji največjih kulturnih dogodkov doma in v tujini opažajo, da so v zadnjem času gospodarska gibanja vplivala tudi na donacije v kulturo in na trg umetnin, je vprašanje, ali se bodo morale morda tudi vizionarske ideje sčasoma prilagoditi razmeram na trgu. »Sama se s tem ne obremenjujem,« je odločna Potrčeva. »Tudi študentom vedno pravim, da morajo slediti svojemu srcu. Seveda moraš biti podkovan, ampak moraš tudi artikulirati svoje polje. Ko to storiš, načeloma vedno pride uspeh. Takšno razmišljanje je lahko naivno, a po mojih izkušnjah se vedno izkaže kot točno. V Ameriki sicer vsi govorijo o denarju. A sama sem tipična umetnica, katere delo ni osredotočeno na trg umetnin, pa kljub temu totalno prosperiram.«