Cormac McCarthy: Ni dežela za starce

+ + + + +

Pred upokojitvijo

McCarthy je čisto navdušil s Cesto, z dovolj abstraktno in nalašč nedorečeno, skrivnostno in pošastno sugestivno podobo nekega možnega jutri, čeprav smo ga verjetno že takrat najbolj poznali ravno zaradi filma Ni dežela za starce; tudi predloga potrjuje njegovo pisateljsko kondicijo. Zgrajena je iz monologov teksaškega šerifa, ki se spominja tega in onega, predvsem vidimo, da ima kljub - ali ravno zato - neskončni ljubezni do žene z njo nekakšne težave, ona vodi zapor in to očitno čez družinski proračun, njegova največja težava pa je cela čreda prestreljenih terencev sredi njegovega okrožja, v njih cel kup trupel minus denar minus mamila, in možakar, prava trda korenina konservativizma in spominov na davno in za vedno izgubljeno patriarhalnost, se ves čas sprašuje, kam je šel ta svet. Namreč; da namesto odgovorov na vprašalnik izpred tridesetih let o problemu na šolah, kjer so bili največji grehi in težave motenje pouka, žvečilni gumiji in podobno, pridemo do nasilja, mamil, nožev, band, vsega. Pravzaprav daje šerifu Bellu najbolj misliti možak, ki ga noben v resnici ne vidi, vsaj ne dobro, ker je skoraj vsako srečanje z njim že usodno. S klavno napravo za živino in zraven še malo oborožen za na daljavo išče izginuli denar in čisti vse, ki so se mu približali, in dejstvo, da obstajajo takšni psihiči, šerifa čisto sesuje. Ne more več. Čeprav se matra. Nekaj se je ergo zgodilo s to deželo in svetom, postal je nepovratno zajeban.

McCarthy s svojo drastičnostjo, s kovčkom denarja, ki potem pri potovanju proizvaja nova in nova trupla, seveda malo cikne na tarantinovščino, vendar je v njegovem pisanju cel kup potujitev in odmikov, ki povečujejo skrivnostnost in se izogibajo enoznačnosti. Karakterizacija je poglobljena, čeprav nekoliko zmaknjena, dogajanje je postavljeno v čas po vietnamski vojni, to je še čas soočenja z nesmiselnostjo in deziluzijo, zato so tudi udeleženci ljudje z vietnamskim sindromom, hkrati pa so osebe očitno nezgovorne, podobno kot v Cesti, kjer so dialogi in replike kljub kratkosti zraven še odprti ali samouvrtani; v romanu Ni dežela za starce so dialogi, pa tudi opisi kuliserije, pretežno puščave in motelskih sob, streljanj, in tega ni malo, podani kot skozi optiko nekoga, ki se mu ne ljubi govoriti, ki mu je opažanje zadosti in ki ne verjame v besede. Čudaki se torej razumejo zato, ker so čudni na podoben način, in njihovo artikulacijo in povzemanje še poudarja odsotnost ločil pa uporaba replike kot fronte, obrambe proti svetu; jezik teh Teksačanov je pravzaprav ograda, znotraj katere se osamljeno in razredčeno pasejo njihove misli.