Martin Page: Kako sem postal neumen

Intelekt kot slast in balast

Page, gre za psevdonim mlajšega francoskega avtorja, se v svojem romančku, prvencu, ukvarja s temeljnim in zato neredko postavljenim vprašanjem: ali znanje in inteligenca kakorkoli prispevata k človekovi sreči, ali sta orodje, ki naj kakorkoli pripomore k spoznanju in samozavedanju, ali nekaj življenju dodanega. Odgovor je nedvoumen: znanje in inteligenca prispevata, ampak negativno, odštevata se od sreče ali zadovoljstva. Ko se njegov pripovedovalec pri petindvajsetih, ob tem, da se stara kot pes, pravi, torej sedemkrat hitreje, tega zave, začne delati nekatere korake za rešitev, se zdi, da podobno kot Šakjamuni, Prebujeni, spozna prvo temeljno resnico na poti, tisto o trpljenju, samo sredstva, s katerimi se poskuša izvleči iz zagate, so čisto drugačna. Namesto gojenja čiste pozornosti in namesto disciplinirane introspekcije se zadeve loti iz drugega kota, najprej poskuša postati alkoholik, se pobebaviti z napornim šankističnim treningom, samo da je za kaj takega čisto netalentiran, in zadeva se klavrno konča, v bolnišnici, še preden se je dobro začela. Tam zve za tečaje samomorilstva, a ugotovi, da noče živeti, umreti pa tudi ne.

Potem izčrpava možnosti drugo za drugo, dokler ga ne potegnejo k sebi japiji in dela kot borzni mešetar in zaradi kratkega stika na tastaturi naredi nekaj imenitnih mahinacij. Dobi milijone, kar naenkrat ga obletavajo ženske, ki nimajo kaj veliko povedati, zato pa toliko več pokazati, in samo nenadna intervencija prijateljev - če se tej družbi prismukov, vsak ima kakšno drobno posebnost, ki ga izloča iz normalnega socialnega življenja in postavlja v zakoten lokal za šank, lahko tako reče - ga z odločno ugrabitvijo iztrga njegovi otopelosti in skoraj sreči. Prisilni sreči, seveda.
Page se dovolj dobro zafrkava iz vsakdanjih dilem in smeri razvoja, ves čas dovolj dobro pretirava, da je to zabavno pisanje, ki ne klone pred nekaterimi aktualnimi trendi, s tem deluje izrazito sveže, saj mu uspe s karikaturo soočiti z nekaterimi anomalijami. Podobno kot junak Hrabalove Prebučne samote, ki je proti svoji volji izobražen, saj je zaposlen v mlinu za papir, ki iz knjig s cenzorjevega seznama dela čisto in neomadeževano celulozo, se tudi pri Pageu pripovedovalec poskuša otresti znanja in kritičnosti. Da je konec skoraj pocukran, s srečanjem v parku in z obetom ljubezenske sreče, lahko razumemo izrazito dvoumno, verjetno gre za še en provizoričen rezultat, ki bo pokazal, da je poskus prilagoditve, normalnosti, produktivnost, socializacija, kakor koli že to imenujemo, tudi tokrat propadel.