24. 9. 2009 | Mladina 38 | Kolumna
Slepe pege medijev
Od Mure do Gorenja in od nesreč pri delu tja do absurda spektaklov
© Tomaž Lavrič
Posnetki protestov Murinih delavk so bili srhljivi. Gospe šivilje so vpile, grozile, preklinjale, žvižgale in mahale z rokami. Ko človek izgubi delo, ko mu grozi, da ne bo mogel preživeti svoje družine, izgubi tudi dostojanstvo. Premieru Borutu Pahorju je priznati vsaj predsedniško držo, ko je prišel mednje, čeravno je bilo vnaprej jasno, da bo izžvižgan. Predsednik vlade, ki se ne skriva pred posledicami svoje vladavine, vsekakor zasluži vsak hipni rešpekt.
Seveda ni neposredno odgovoren za agonijo delavk Mure, z napovedjo enkratne socialne pomoči v višini 100 evrov je nekaj materialnega postoril v njihov prid. Več si država pač ne more privoščiti.
Toda istočasno načeluje vladi, katere državni sekretar si privošči razsipno medijsko poroko v času, ko prekmurske šivilje komajda skrpajo dan z dnem. životarijo. Njegova vlada je v letošnjem letu porabila številne dneve in tedne taktiziranj, s katerimi se je na koncu znebila uprave DARSA, ki jo je vodil Tomislav Nemec. Cena je bila orjaška: skoraj dvesto tisoč evrov odpravnin. Zakaj pravzaprav? Pahorjeva vlada je hotela postaviti sebi všečno upravo, a ker dotedanja uprava ni poslovala slabo, ji je bila pripravljena odšteti zajetno sumo, samo da se jo znebi. In to je storila z lahkim srcem.
Vsota, ki jo dobi odstavljena uprava, pa znaša natančno toliko, kot meri enkratna državna pomoč odpuščenim Murinim šiviljam. Pomoč za preživetje za dva tisoč delavk, ki si zlepa ne morejo najti nove službe, pod Pahorjevimi znaša toliko, kot dobijo štirje menedžerji, ki jih za povrh čakajo odlično plačane nove službe!
V času krize se po deželi vrstijo proslave, skoraj vsak teden zveza partizanskih borcev priredi slavnostno prireditev, na kateri govorniki izpostavljajo domoljubje in upor proti okupatorju. Nikoli pa se ne spomnijo na partizansko tradicijo, ki je obljubljala konec velikih socialnih razlik. Kaj šele, da bi sklenili, da se odpovedo delu bogatih proračunskih sredstev, ki jih dobiva ZZB NOV, in ga namenijo kot pomoč sodobnim hlapcem Jernejem.
A kolaps Mure je hkrati fiasko mastodonta po imenu samostojni sindikati. Zaposleni so namreč v besu odstavili svoj sindikat, podobno kot se je dogodilo v Gorenju, le da se je tam dogodil še sindikalni cinizem. Predstavniki zaposlenih, ki so se šli pogajat z upravo, so morali poprej še na ena pogajanja. Prepričati so morali uradne sindikaliste, da jih podprejo v pogajanjih z direktorjem Bobincem. Prvi nasprotnik zahteve po 600 evrih so bili torej prav uradni zastopniki delavcev!!??
Temeljna funkcija sindikata kot zagovornika delavstva je doživela moralni polom. Je torej Dušan Semolič v hipu ponudil odstop? Nasprotno, mož se je začel boriti za svojo sinekuro s sklicevanjem na demokracijo: večina delavcev po Sloveniji me še naprej podpira. Prvi sindikalist ima deloma prav: njegov sindikat je odličen, kadar se bori z vlado. Ko je v spopadu z Janševo vlado, deloma tudi Pahorjevo, in zahteva to in ono za zaposlene v državnih službah, ponavadi zmaguje. Toda praktično nikoli se njegovi sindikati se postavijo v prid zaposlenim v primeru velikih zasebnih podjetij. Ste kdaj slišali, da so grozili s stavko v Pivovarni Laško, v Gorenju, v Mercatorju, v Merkurju ter v številnih podjetjih, kjer si so vodeči izpeljali menedžerske odkupe? Fenomen menedžerskega odkupa kot oblike tajkunizacije je povezan z odsotnostjo sindikalnih zahtev. Ko so si bili menedžerji izračunali, da bodo iz bodočih profitov podjetja poplačali kredite za menedžerski odkup, so seveda računali, da bodo zaposleni molčeči, da oni ne bodo zahtevali boljšega plačila v podjetju, ki je sicer tako bogato, da lahko kupuje samo sebe.
Pasivni botri tajkunizacije in kričečih socialnih razlik so prav veliki sindikati. A tudi mediji. Zadošča, da pogledate samo, koliko fotografij direktorja Bobinca so objavili v zadnjem letu in jih primerjate s številom člankov, ki govore o položaju Gorenjevih delavcev. Res pa je, da to ni le slovenski fenomen. Profesor na univerzi Oxford v Mississippiju Joe Atkins je lani izdal knjigo Covering for the Bosses, v kateri dokazuje, kako je tisk v tej državi sistematično pisal s stališča lastnikov kapitala in minoriziral položaj delavcev in njihove sindikalne zahteve.
Ena izmed značilnosti razcveta slovenskega gradbeništva so tudi številna trupla, ki se jim evfemistično reče: smrtne nesreče pri delu. Če vtipkamo v spletni iskalnih pojem smrt delavca, se pojavi niz zadetkov. 37-letni delavec umrl na gradbišču na Vrhniki, na gradbišču ob knjižnici v Celju padel delavec z gradbenega odra, na tržnici v Celju umrl delavec pri gradbenih delih, na Jesenicah s strehe stanovanjskega bloka omahnila dva delavca; eden se je smrtno poškodoval, v kraju Petišovci v delavni nesreči umrl delavec, ki je padel z lestve, na gradbišču HE Blanca umrl delavec, v Gorenju umrl 50-letni delavec, med delom v Vegradovih blokih v Šiški padel delavec v 30-metrski jašek in še za celo pokopališče primerov.
In kaj počno mediji? Žrtve navajajo brez imen, o njihovi smrti ne pripravljajo posebnih oddaj ali člankov. Pravosodni minister Aleš Zalar, ki zahteva izredni nadzor nad delom tožilstva, je to storil v primeru kazenske ovadbe razvpitega avtorja kontroverzne Resnice o Patriji, ni pa odredil vladnega nadzora nad delom tožilcev v primerih anonimusov, katerih smrt na gradbišču spada med potrošnji material. Gradbeni baroni kujejo velike dobičke tudi na račun zanemarjanja varstva pri delu, za državne inšpekcijske službe pa še nismo slišali, da so izdale kakšno ustavitev del na gradbišču, ker so bili tam pogoji za delo smrtno nevarni.
Prav mimo istega Vegradovega gradbišča na Celovški v Ljubljani pelje kolesarska steza. Kot vsako leto je tudi letos država zmetala enormne količine denarja ob »tednu mobilnosti«. Čeprav kolesarji tega sploh ne rabijo, mestne oblasti za en dan zaprejo mestne središča za avtomobile in ustvarijo popolni kaos. Toda, kdor kolesari mimo Vegradovih plank na Celovški, rabi nemalo spretnosti. Ker so planki zdaj na kolesarski stezi, morajo kolesarji z dvajsetcentimetrskega robnika skočiti na cestišče, po nekaj deset metrih pa sestopajo s kolesa, ki ga potem kot Krpan kobilico spet prestavijo na kolesarsko pot. Mestne oblasti so na željo gradbenih baronov zagradile kolesarjem pot, ne da bi jim vsaj provizorično napravili vozno kolesišče. Samo za PR storitve so ministrske službe namenile 23 tisoč evrov, da pa bi z dvema vedroma asfalta zalile visoke robnike, to jim ne pade na misel. »Teden mobilnosti« je v tem kolesarskem primeru čisti absurd. Za vladne in mestne oblasti šteje namreč samo medijski spektakel, realnost se jih ne tiče.
Temelj demokracije so zato prav stavke, akcije civilnih iniciativ, vstaje ekologov, protesti staršev in zahteve človekoljubnih skupin zoper nehumano izkoriščanje tujih delavcev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.