24. 9. 2009 | Mladina 38 | Kolumna
Na drug planet
Vlada mora za začetek radikalno spremeniti krizno komunikacijo, potrebujemo pa tudi radikalno preoblikovanje širše vladne ekipe. Ključ zadreg je kakopak premier Pahor.
Konec septembra poka zaradi zanimivih obletnic. Pred letom dni smo bili v tem času na začetku dramatičnih dogodkov ameriške finančne krize, ki se je kot požar širila na globalne trge. Pri nas smo po parlamentarnih volitvah dobili novo politično oblast, ki naj bi zagotovila drugačen pristop k politiki in bolj uravnoteženo razmerje med konkurenčnostjo in socialno pravičnostjo. Janševa vlada je pri tem hvalila svojo dediščino, krizomanijo pa je pripisala škodoželjnosti zmagovite opozicije. Pahorjevi so očitno pričakovali, da nas kriza ne bo posebno prizadela in da bodo pravočasno dobili rešitve od EU. Po letu dni vemo, da so se motili oboji. Janša v času visoke konjunkture ni zmogel strukturnih reform in prestrukturiranja gospodarstva, Pahorjeva vlada očitno ni sposobna voditi protikrizne razvojne politike. In Slovenija je zaradi obeh v nezavidljivem položaju.
Pahorjeva vladna administracija je stopila v krizo konec lanskega leta povsem nepripravljena. Značilnost finančnih kriz je namreč ravno njihova nenapovedljivost, tako glede intenzivnosti poka kot tudi globine trajanja. Toda po nekaj mesecih je bilo jasno, da gre za zgodovinsko ekonomsko recesijo, ki bo obvladovala ves vladni mandat. Nove okoliščine zahtevajo povsem drugačne strategije recesijske ekonomike in taktiko kriznega menedžmenta. Prednost nove administracije je bila ravno v tem, da bi na teh predpostavkah lahko gradila celotno novo vladno usmeritev. Toda očitno te priložnosti ni izkoristila. Po letu dni ostajamo brez protikrizne strategije in sistematičnih reformnih usmeritev, brez uspešnega kriznega menedžmenta in učinkovitega vodenja.
Vladni socialnoekonomski ministrski tim je bil sprva videti perspektivna izbira. Gaspari in Lahovnik sta že imela ministrske izkušnje, Križanič je prihajal iz EIPF z najstarejšim aparatom spremljanja ekonomskih politik, Svetlik je bil izvrsten akademski poznavalec socialnih razmer in trga dela. Toda po letu dni je vladna ekipa dokazala, da je daleč od političnih pričakovanj. Ministri slabo komunicirajo, nimajo jasnih strateških usmeritev, zamujajo z reformnim paketom in niso vešči kriznega vodenja. Tudi tukaj lahko najdemo nekaj alibične drže. Politiki so podobno zmedeno reagirali tudi drugod, krizno vodenje in krizni menedžment pa sta črna lisa tudi v resnih državah in razvitih poslovnih okoljih. Naši krizni ministri so dober dokaz te zmede. Gaspari nehote nastopa kot finančni in ne razvojni minister, Križanič se kot vladni zakladnik spreminja v ministra za socialo, Svetlik je ostal profesor in ne krizni menedžer, Lahovnik pa se pogosto čudi, kaj sploh še počne v vladi. Namesto sanjske ekipe, ki bi strokovno in operativno obvladovala slovensko gospodarstvo v času krize, imamo vodstveni kaos. In tu tiči drugi temeljni vzrok sedanjih neuspehov Pahorjeve administracije.
Tretja skupina razlogov je globlje narave. V devetdesetih smo imeli lasten postsocialistični gradualističen razvojni pristop in jasne cilje glede vključitve v EU. To je dajalo okvir razvojnemu in poslovnemu modelu slovenskega kapitalizma, da smo dobro desetletje preveslali brez makroekonomskih neravnotežij in z drugo najhitrejšo posttranzicijsko gospodarsko rastjo. Naša največja primerjalna prednost so bile stabilne ekonomske in socialne razmere. Toda institucionalni in političnoekonomski gradualizem ni bil brez napak. Tri so v teh kriznih časih postale še posebej usodne. Pomanjkanje politične smelosti za radikalnejše reforme, vedno večja prevlada redistribucijske in ne razvojne države ter šibko mikroekonomsko prestrukturiranje gospodarstva. Pahorjeva vlada je očitno podedovala gradualistični pristop, ki je sicer v krizi povsem neprimeren, in ga križala z drugimi slabostmi gradualizma, zlasti z nepripravljenostjo na spremembe.
Svoj boj za ohranitev delovnih mest je razglasila za svoj največji notranji protikrizni dosežek. Toda dejansko je to otrok vladnega nerazumevanja recesijske ekonomike in kriznega menedžmenta. Ta ukrep ni rešil 15.000 delovnih mest, kot trdi vlada, temveč je skoraj za toliko povečal latentno brezposelnost. Hkrati pa je podjetja onesposobil za hitrejše tržno prilagajanje in dejansko prestrukturiranje. Poslovni zapleti in socialni nemiri v Muri ali pa Gorenju so predvsem posledica takšnega pristopa. Podobno velja za sveženj finančnih spodbud in bančnih jamstvenih shem, ki tudi niso pravočasno delovale, ker banke preprosto niso pripravljene tvegati več, kot je potrebno, podjetja pa povprašujejo po likvidnostnih in ne razvojnih sredstvih. Proračunska razprava pa je dodatno razkrila, da ni mogoče reševati proračuna s preprostimi reorganizacijskimi triki, kot je programsko usmerjen proračun in trinajst razvojnih politik. Vse to nima nobenega smisla, dokler ni jasne strateške opredelitve, do kam želimo poglabljati deficit, kako dolgo in za kakšno razvojno ceno.
Vladi ni uspelo uresničiti svojega temeljnega cilja, kako povezati socialni značaj države s konkurenčno sposobnostjo. Vse svoje moči je usmerila v reševanje brezposelnosti, toda na začetku jeseni je doživela domala ludistični upor delavskih množic, in to je verjetno šele začetek njenih političnih težav. Toda pozabila je, da konkurenčnost zagotavljajo predvsem socialna stabilnost in pravni red, pa ugodni davčni sistem in sprostitev finančnih tokov. In da vsega tega ne more zagotoviti brez koordinirane akcije in reformnih sprememb tako pri upravljanju podjetij kot pri pozabljeni ekonomski demokraciji, da potrebujemo projekte za spodbujanje domače zeleno naravnane potrošnje in da mora biznisu utirati pot na tuje nišne trge.
To politično leto je za vlado ekonomski strel v prazno. Potrebuje tri spremembe. Novo strategijo izhoda iz krize, nabor kratkoročnih in reformnih ukrepov ter krizno pisarno, od koder bo vodila dvajset do trideset kriznih projektov. Samo tako bodo preprečili nove Mure in stare SŽ. To lahko uresniči samo s spremembo kriznega vodenja in drugačnim kriznim menedžmentom. Za začetek mora radikalno spremeniti krizno komunikacijo, potrebujemo pa tudi radikalno preoblikovanje širše vladne ekipe. Ključ zadreg je kakopak Pahor, ki pa je v svojem slogu že ponudil rešitev. Tu je zato, da bo izgubil naslednje volitve. Tudi prav. Samo naj si žrtve svojih zablod najde na drugem planetu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.