12. 11. 2009 | Mladina 45 | Uvodnik
Ubogi kameli brez imena
»Gadafi se je Pahorju zahvalil za obisk, na srečanju pa sta si tudi izmenjala darila. Premier je gostitelju podaril lipicanca po imenu Napolitano, Gadafi pa njemu dve kameli.«
Novica na STA, 11. november 2009
Predsedniku vlade Borutu Pahorju je treba priznati, da je po dolgih letih končno politik, ki mu uspeva Janeza Janšo potiskati v obrambno držo. In kaj je pri tem nenavadno? Da so poskušali Janšo v položaj tistega, ki mora odgovarjati, se odzivati, doslej spraviti vsi politiki po vrsti, pa se je vedno znova zgodilo, da jih je prehitel ali pa je to igro odigral vedno in znova bolje od njih. In tako so bili spet oni drugi tisti, ki so se morali odzivati na njegove izjave, njegove pobude, njegove akcije.
Tudi Pahor je nekaj časa živel od ene do druge Janševe poteze, tako pred volitvami kot po njih. Naj se je tudi ta vlada še tako trudila poriniti na dnevni red javne razprave kakšno temo, so bili vsi njeni projekti ali ideje vedno znova v senci tem in idej, katerih producent je bil Janša. Neugodno, še bolj pa je to neugodno za politika oziroma politike, ki se šele postavljajo na politični zemljevid.
Kako je to mogoče? Je Pahor res politik takšnega formata? Ali pa to Pahorju ob arbitražnem sporazumu uspeva mimogrede, po naključju? Ni tako preprosto. Dolgoletni sopotniki Boruta Pahorja - pa ne tisti iz politike - že dalj časa opozarjajo, da je sicer o Pahorju mogoče dvomiti, a o mednarodni politiki nekaj ve. Pa ne zato, ker je en mandat evropskega poslanca preživel v Bruslju (kjer je bil, roko na srce, zelo zadržan in ne ravno delaven, a vedno lep), ampak zato, ker je to preprosto študiral. Borut Pahor je prvi predsednik vlade, ki se mednarodne politike ni priučil, ampak je to preprosto njegova profesija: izrazi so mu domači, zgodovinski primeri so mu domači, teorije mednarodne politike so mu preprosto znane. Ne trdimo, da je velik strokovnjak za mednarodne odnose, je pa nekdo, ki se mednarodne politike ne gre po instinktu, ampak o tem nekaj profesionalnega ve. Ne gre ga podcenjevati. Poglejmo droben primer. Ko je šel Pahor pred dobrim mesecem v Vatikan, naj bi tam doživel hladen tuš, tik pred zdajci naj bi mu papež Benedikt XVI. odpovedal gostoljubje. A Benedikt XVI. je gostoljubje Pahorju odpovedal že prej. Ko bi se v prejšnjih časih razvedelo za kaj takšnega, bi se slovenski politiki odzvali prikrivajoče, iščoč uradne razloge. Pahor je iz tega naredil zgodbo. Šel je v Rim in čakal, da se vabilo vrne. Vse to je počel na očeh javnosti. Čakal na to, da dobi vabilo. In posledica? Tri dni poročanja o tem, kaj je Vatikan naredil slovenskemu premieru. Kdo je na koncu potegnil kratko? Vatikan, ki se je drznil vmešavati v notranje slovenske zadeve, namreč sprejem predsednika vlade pogojevati z izbiro direktorja urada za verske skupnosti. Na koncu je bilo vse tisto, kar so želeli sporočiti Pahorju osebno, sporočeno Sloveniji.
A vrnimo se k Pahorju in Janši. Pahorjevemu kabinetu torej že nekaj tednov uspeva voditi igro z arbitražnim sporazumom. Tisto, kar gledamo v teh dneh, je igra jemanja vetra referendumskim pobudam o sporazumu, je izčrpavanje nasprotnika. Pa tega ne počne Janša, kot smo vajeni, tokrat nasprotnika izčrpava Pahor. Najprej Janša predvidljivo napove referendum, njegovi pribočniki zberejo podpise in dramatično izpostavijo njihovo deponiranje. Vlada nato napove, da bo vlada res sama tista, ki bo povabila državljane na referendum. Nato Janša poskuša znova: podvomi o referendumskem vprašanju in vrsti referenduma. Pahor se umakne in ponudi opoziciji, da predlaga referendum. Še sledite? Lahko še kdo resno sledi tej referendumski zmešnjavi? S svinčnikom in koledarjem morda še gre, a večini bo bržkone hitro postalo vseeno. In bolj ko se bo Janša zaletaval v obliko in vrsto referenduma, bolj bo izpadel le še godrnjavec - kot tisti, ki nasprotuje zaradi nasprotovanja samega. Po nekaj tednih bo tako vseeno, kateri referendum in kakšno vprašanje. Če bo tako nadaljeval, bo Pahor s to taktiko opozicijo preprosto izčrpal, izčrpal pa bo tudi vse nas, državljane. Toliko o eni temi je namreč preveč. Tako preveč, da se bo na koncu večina spraševala le še: »Kaj moramo storiti, da se to razpravljanje o meji s Hrvaško preneha? Kako spraviti to temo z mize?« Vsebina in razprava bosta tako odveč, kot sta v resnici irelevantni imeni Gadafijevih kamel. Dve kameli pač.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.