Grega Repovž

5. 4. 2024  |  Mladina 14  |  Uvodnik

Uvodnik / Interesi

Redko dobimo sleherniki neposreden vpogled v zakulisne pritiske, ki jih interesne skupine izvajajo na odločevalce v državi. Ne samo zato, ker so predstavniki kapitala spretni in za to najemajo najboljše svetovalce in posrednike, ki pritiske izpeljejo tako, da nihče ne more z gotovostjo trditi, da se je kaj sploh zgodilo. Žal pa tudi funkcionarji, na katere se pritisk izvaja, o tem ne želijo govoriti javno, ne glede na grobost predstavnikov kapitala. Pretekli teden se je zgodil primer takšnega pritiska prek dnevnika Delo v lasti gradbenega velikana Kolektor. Primer je zanimiv, ker je na eni strani interes večine prebivalcev Slovenije, na drugi pa interes kapitala, gre za gradbenike, investitorje in banke.

Da bi zgodbo lahko povzeli, moramo ponoviti nekatera dejstva. Ko so pred leti obresti v bankah padle na nič in nato prešle še na negativno stran, je največji problem velikih družb, začenši z velikimi pokojninskimi skladi, postal denar. Glede na izjemne količine denarja, s katerim razpolagajo, je bilo (in je še danes) možnih naložb preprosto premalo, denar je zgolj izgubljal vrednost. Kapital se je zato po celotnem svetu preusmeril v nepremičnine. Od največjih do mikro investitorjev – vsi so začeli kupovati nepremičnine, celo kriptošpekulanti so se usmerili v to staro dejavnost.

Tudi v Sloveniji je tako. Ne gre le za hotele in podobne klasične naložbe, predvsem se je povečalo povpraševanje po stanovanjih, ki so nenadoma postala najbolj iskana naložba. Več ko so jih pokupili investitorji, manj jih je bilo na nepremičninskem trgu, bolj je to potiskalo cene navzgor, več so postajala vredna že kupljena stanovanja, seveda so vse višje cene dosegala tudi nova stanovanja. Koristilo je vsem: primarnim investitorjem, bankam, ki so dajale vse večje stanovanjske kredite, gradbenikom in investitorjem v nova stanovanja. Škodovalo pa je vsem tistim, ki so jim stanovanja namenjena, torej prebivalcem. Te je prihod investitorjev na nepremičninski trg spravil v neizmerno stisko, nekatere za desetletja, saj so stanovanja kupovali po teh napihnjenih cenah in bodo po teh cenah tudi odplačevali kredite.

Pomembno pri tem je, da so danes vsa ta že pokupljena stanovanja in tista v gradnji že v bilancah vseh teh družb in investitorjev, da je to izjemno povečalo njihovo premoženje in s tem tudi donosnost oziroma vrednost družb. Samo v zadnjih letih so se stanovanja podražila za 30 odstotkov in več – takšnega donosa na primer nima normalno poslujoča gospodarska družba iz rednega poslovanja. Kaj je interes teh družb torej zdaj? Da cene ostanejo na tej ravni oziroma še naprej rastejo. Če bi vrednost stanovanj nenadoma padla – kar bi bilo seveda v veselje vseh, ki poskušajo priti do prvega stanovanja ali ga zgolj najemajo –, bi to nemudoma skvarilo donosnost in seveda bilance teh družb oziroma kapitala.

Tu se moramo spomniti, da je ena izmed obljub te vlade, da bo pripeljala prav do tega, do znižanja cen stanovanj. Na nepremičninski trg namreč poskuša prek državnega financiranja pripeljati nova najemniška stanovanja. Glede na preteklo, temu nasprotno politiko gre za izjemen obrat: zgolj republiški stanovanjski sklad trenutno gradi 1500 enot. To je dobro, mar ne? Kakor za koga. Za ljudi je dobro. A večja ponudba najemniških stanovanj bo avtomatično pomenila zmanjšanje povpraševanja in zelo verjetno tudi umiritev cen. To pa tem investitorjem ni všeč. To pomeni, da bodo ostali brez lahkega in dobrega zaslužka, če bi cene padle, pa bi se jim skvarile tudi bilance.

Napadi na oba ministra Levice, ki se glede tega ves čas izpostavljata, Luko Mesca in Simona Maljevca, so nekaj, kar kapital počne že ves čas. Poskušajo ju prikazovati kot norca, nevarna utopista, ki hočeta uničiti gospodarstvo, vse to poteka skozi medije in združenja kapitala. A pretekli teden se je zgodil poskus diskreditacije oziroma zastraševanja direktorja Stanovanjskega sklada Slovenije Črtomirja Remca. Državni stanovanjski sklad je tista javna institucija, ki vladne načrte preliva v dejanja. In kot vemo, jih lahko, lahko jih pa tudi ne. Kaj se je torej zgodilo? Časopis Delo, v lasti investicijskega in gradbenega velikana Kolektor, je objavil serijo prispevkov o tem, da je bila proti Remcu vložena ovadba, ker naj bi stanovalcem v javnih stanovanjih sklad zaračunaval stroškovno najemnino namesto neprofitne. Za vse poznavalce je očitek neumen, a je populističen – kot bi avtor ovadbe računal na to, da bodo mediji zgodbo o oderuškem javnem skladu nemudoma pograbili. Na srečo je res nasedel le POP TV, novinarji v drugih medijih so hitro prepoznali, da gre za poskus kapitala, da bi discipliniral javnega uslužbenca.

Običajno v takšnih primerih javni uslužbenci otrpnejo od groze, Remec pa se ni dal. V intervjuju za tokratno Mladino prostodušno pove, kaj se dogaja in zakaj: »Kolektor tudi sam ponuja stanovanja na trgu, ima svoje projekte in zanj smo mi gotovo moteč dejavnik.« Ni namen tega zapisa moralizirati o tem, kaj počne Kolektor. Se pa iz tega primera jasno vidi, za kako velike interese gre – in da so se interesne skupine ali posamezni subjekti pripravljeni brez milosti postaviti zoper interes družbe. Kar je interes slovenske družbe, kapitalu ni. A ne gre samo za navzkrižje interesov. Kdo na koncu plača te nore cene stanovanj? Prebivalci. Iz njihovih žepov se tvorijo ti dobički.

A niso vsi javni uslužbenci takšni kot Remec. Ne samo to, da nimajo te drže in državljanskega poguma, nemalo jih je preprosto na drugi strani. Nemalo jih sodeluje s predstavniki interesov, nekateri celo dejansko delajo zanje. Tudi med ministri, direktorji. Nekateri iz koristoljubja, drugi iz strahu, tretji hočejo imeti zgolj mir.