Hisham Matar: V deželi mož

+ + + +

Oče na službeni poti

Medtem ko sproti gledamo, kako je današnja Libija dežela prijaznih darovalcev kamel in ljubiteljev lipicancev, je Matarjeva osebna izkušnja nekoliko drugačna, tudi zaradi časovne umeščenosti v sedemdeseta leta. Morda pa se ta pisava drži priporočil največjega strokovnjaka v državi za vse, tudi za literaturo, iz znamenite polkovnikove Zelene knjige, da mora literatura namesto besedičenja kar tako in vnemar pičiti kakor sršen. Matarjev v ZN zaposleni oče je bojda podtalno deloval proti polkovniku in revolucionarju, pobegnil v Egipt, bil tam ugrabljen in je za vedno izginil. Matar, rojen v Ameriki in živeč v Londonu, je to negotovo in nasilno štimungo, katere osnovne tone dajeta razpasenost nekakšnih psevdomilic in nahujskana ter krvoželjna množica, dobro zajel v tem delu, ki je njegov prvenec.

Ne govori, kot nas zavaja naslov, o pogumnih možakih in herojstvih, ampak o libijskem vsakdanjiku skozi prizmo otroka, ki ima cel kup problemov, toliko, da o njih nikakor ne more spregovoriti, bolj se umika vase in spusti kakšno kapljico. Mama namreč jemlje zdravila in je potem čisto munjena, razne milice, ki vse pogosteje hodijo k njim, najdevajo steklenice s prepovedanim prozornim aromatičnim zdravilom povsod, dobiva ga pod pultom pri peku, potem je čudno otožna ali preveč zgovorna, ždi v zatemnjeni sobi in sploh. Oče blazno kšeftari, tudi s tujino, in potem nenadoma izgine, mama in najbližji sežigajo njegove zvezke in knjige in zraven gledajo simultan prenos z masovnega sojenja na športnem igrišču, kjer na koncu na koš obesijo družinskega prijatelja in soseda. Pripovedni trik, s katerim se Matar izogne črno-belemu slikanju in neposrednemu obsojanju, je pogost; vidimo skozi oči devetletnega mulota, ki mu ni jasno nič, so mu pa v šoli dobro oprali glavo v ideologiji in potem dela napačne stvari ob nepravem času. Recimo prijateljuje z oboroženim možakom, ki presedi cele dneve v avtu pred hišo, in se mu izpoveduje, knjige rešuje pred sežigom in jih pred obiski po službeni dolžnosti skriva pod modrocem, skoraj utopi lokalnega bebčka, žali sosede, ko jim je najtežje, in podobno. Napak naredi skoraj toliko kot žrtve v slabi grozljivki, kjer se vedno čudimo, zakaj otroci ali nemočne ženske bežijo pred morilci z razsvetljenih obljudenih ulic v mračen gozd, v podzemne jame, iz zaklenjenih stanovanj v vlažne plesnive zatemnjene kleti; to seveda ne pomeni, da malce ne navijamo za poba in bi mu včasih radi pomagali. Strategija, ko zajebano politično situacijo spoznavamo skozi pogled nekoga, ki ne ve nič, skozi distanco in filter, sili bralca v identifikacijo, se pa Matar spretno izogne angažmaju na prvo žogo in moraliziranju, dovolj dobro količinsko izenači razmerje med za odrasle pomembnimi in velikimi zadevami in minornimi dogodki in jih zmeša v koktajl, kakršne pač delajo devetletniki.