Angel varuh vdanih ministrov
Pahorjeva vladavina v luči ministrskih kolapsov in premierovega prilaščanja proslav
© Tomaž Lavrič
Napad trojice bullmastifov, ki je do smrti razmesarila svojega lastnika, je šok, ki ga lahko merimo samo s pojmom moči starogrške tragedije. Nepredstavljivi horror!
Toda ta tragičnost se je dogodila na ravni primarnih instinktov, intelektualni šok pa predstavlja minister Bogdan Pogačnik. Mož, ne le, da ni naslednji hip po objavi te vesti samodejno odstopil, še več, kot krivca je posthumno označil samo žrtev zdravnika Saša Baričeviča, ki da je s pravniki dosegel vrnitev napadalnih psov, in s sklepom, da oblast pač nima vpliva na ravnanje ljudi za štirimi stenami.
Nekdanji boksarski šampion Mike Tyson si je nekoč na svojem posestvu omislil leva, toda ameriške oblasti so mu jadrno prepovedale držati v lastništvu največjo afriško zver. Niso se ukvarjale z vprašanjem, da je zanj sam odgovoren, ampak so presojale, da je levova prisotnost v mestu nevarna za ljudi. Ali primer iz Slovenije: kadarkoli medved ogrozi ljudi, ministrstvo za kmetijstvo izda dovoljenje za njegov odstrel. Pa ponavadi sploh ni pustil za seboj razmesarjenega človeka, kot je to storila grupa bullmastifov leta 2006.
Sicer pa, državljani tudi ne smemo doma posedovati bojnih topov, četudi bi se razglašali za ljubitelje artilerijske estetike. Minister Pogačnik bi pač tudi v tem primeru porekel, zakaj pa ne, saj je vsakdo odgovoren zase, če bo pognal svojo hišo z granato v zrak?!????
Ljudje imamo v demokraciji pravico, da smo čudaki, ekscentriki, in da navsezadnje s pomočjo odvetnikov branimo tudi svoje bizarnosti. Toda, država je tu vendar za to, da samomorilske ali za okolico potencialno morilske naprave in zveri s svojo avtoriteto prepove.
V kolobociji z usodo pasjih zveri se kmetijski minister sicer brani, češ da so morali udejaniti sodbo upravnega sodišča, ki da je od njih zahtevalo, da ugotovijo, ali je še kakšen drug način razen usmrtitve, ki bi preprečil ponovni napad pasjega krdela. Minister, ki zdaj odgovornost prelaga na sodišče, seveda ne pove, da bi bila odločitev ministrstva lahko tudi drugačna, da bi lahko sledila prvi ekspertni skupini, da morata biti dva napadalna bullmastifa razseljena po drugih državah. Ministrstvo bi z drugačno odločitvijo zdravniku Baričeviču rešilo življenje!
Toda minister Pogačnik pravi, da ne čuti odgovornosti, da je samo sledil svojim pravnim službam. Potemtakem ministra sploh ne bi potrebovali, saj vse izpeljejo že sami uradniki. A vprašajmo se raje, kaj bi bilo, ko bi pasja horda do smrti pogrizla mimoidočega otroka? Bi spet rekli, da je za to odgovoren mož, ki ni imel oblasti nad svojimi psi? Ne, za tragedijo je v prvi vrsti odgovoren minister Pogačnik!!!!!!!!
Tako kot je premier Borut Pahor odgovoren za svojo vlado. Njegova vladavina se bo zapisala v zgodovino kot mandat, v katerem je predsednik vlade storil vse, da bi kolapse svojih ministrov štel kot nepomembne pripetljaje.
V zadevi Križanič se je premier Pahor čudil nad predsednikom protikorupcijske komisije Dragom Kosom, ki je Križaničev pritisk na sestavo komisije za oceno doktorata njegove varovanke označil kot obliko korupcije. Kako za božjo voljo je nekaj koruptivno, če pa potikorupcijski vodja ne zahteva kazenskega pregona ministra???
Seveda se lahko strinjamo s premierom, da se gospod Kos obnaša kot nadškof, ko moralno in ne pravno obsoja ministra za korupcijo.
Toda v zadevi Kos sploh ni pomemben. Fakultete so avtonomne po tem, da profesionalno oblikujejo svoje komisije, pri čemer pa je vsakršno post festum vmešavanje drugih docentov in profesorjev, ki bi iz izbrane komisije radi koga odstavili, nedopustno. To ni kolegialna gesta kramljanja docenta z dekanom, to je rušenje avtonomije univerzitetnega bivanja!
In kaj sporoča javnosti premier? Se je zahvalil dekanu Dušanu Mramorju, da je ministrovo raboto obelodanil? Nasprotno, ogorčen in jezen je nad kritiki, ki so od premiera pričakovali, da finančnega ministra odstavi.
Nauk Pahorjeve vladavine je torej preprost: ne obtožujte njegovih ministrov za zlorabe!
Resnici na ljubo velja dodati, da premier kdaj ravna drugače kot v zadevi Križanič. Ko je pravosodni minister Aleš Zalar hotel vpeljati svoj red na tožilstvu mimo generalne tožilke, ko je torej deloval v smeri odstavitve prve tožilke Barbare Brezigar, je predsednik vlade vzel tožilko v bran, češ, tožilstvo mora biti avtonomno.
Zakaj je tu ravnal nepahorjansko? Edini racionalni odgovor je očitno ta, da je hotel omejiti apetite LDS po krojenju politike mimo njegovega blagoslova. Toda v spor bi se sledeč logiki avtonomije tožilstva moral vmešati že takoj in že prvi hip zavrniti poskus uzurpacije pravosodnega ministra. Toda premier Pahor je čakal, da spor dobi status velikega konflikta, nato pa po vladarsko ustavil ministra Zalarja.
Skratka, premierske avtoritete ne uporablja v imenu načel, ampak kot sredstvo demonstracije svoje premoči nad koalicijskimi partnerji.
Druga specifična lastnost Pahorjevega vladanja pa je inflacija njegovih medijskih nastopov. Zadnjič je reč prignal do absurda, ko je bil praktično sočasno najavljen kot govornik na proslavi holokavsta in na odpravi olimpijske reprezentance. Ker mu ni uspelo premagati zakonov fizike, da eno telo ne more biti hkrati na dveh različnih prostorih, je pozabil na slovo od olimpijcev. Športni časniki so bili do njega ostri. Kaj bi ne bili, drugače si najde čas, da po tekmah s svojim osebnim kamermanom leta za nogometnimi reprezentanti, za potnike v Vancouver pa nima časa.
No, njegovo prvenstvo komemoraciji holokavsta se kaže kot samoumevno. Toda, problem ni v tem, da premier ni imel časa za druženje z zimskimi športniki, problem je v tem, da si premier prisvaja besedo celo nad tragedijami druge vojne.
Kaj pri Zevsu pa ima on povedati o holokavstu nad Judi? Ali ni to trenutek, o katerem naj spregovorijo ljudje, ki so te grozote doživeli, ali zgodovinarji, ki to zlo proučujejo?????????
No, Pahor ni edini, tudi njegova ministrica Katarina Kresal, ki še poldrugo leto nazaj ni vedela, kdaj so bile prve demokratične volitve pred dvema desetletjema, zdaj podučuje slovensko javnost o pomenu bitk med drugo svetovno vojno.
A da bi ne gledali le kritično, priznajmo, da je predsednik vlade zadnjič obiskal Benetke, kjer si je ogledal razstavo slikarja Zorana Mušiča. Dal je lep zgled sodržavljanom, da naj si tudi pogledajo opus velikega umetnika!
Konec januarja je v Trstu »Slovensko stalno gledališče« po večmesečni agoniji le uprizorilo prvo predstavo »Uh, ljubezen« ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova. Dogodek je bil simbolno izjemno pomemben. Italijanska vlada je namreč skrčila pomoč slovenskemu teatru, kazalo je že, da bo kolapsnilo, a se je v agoniji vseeno zmoglo upreti in začeti še eno sezono. Berlusconijeva vlada je medtem za letos še bolj drastično znižala pomoč slovenski kulturi.
In kaj je storil prvi mož slovenske vlade? Je odšel na premiero in dal signal prebivalcem Slovenije, da lahko rojakom pomagajo tudi s tem, da začno množično obiskovati njihove dramske stvaritve?
Ne, njegov mentalni horizont seže do obiskov nogometnih slačilnic.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.