20. 5. 2010 | Mladina 20 | Kultura
Francosko šarmiranje
Nouvelle Vague v Kinu Šiška
Frontwomensko razposajena provokativna blondinka in sramežljivo-spogledljiva črnolaska
© Miha Fras
Zanimivo bi bilo videti rezultate morebitne ankete med obiskovalci nedavnega koncerta francoske zasedbe Nouvelle Vague o glasbi iz osemdesetih let minulega stoletja. Najbrž jih ne bi bilo malo, ki bi pritrdili posplošenemu mnenju, da je to obdobje dalo predvsem veliko kiča in malo vsebine. Kar bi bil ob skupinah Joy Division, The Clash, Dead Kennedys, The Sisters Of Mercy, The Specials, Buzzcocks in drugih kultnežih iz osemdesetih, katerih glasba je odmevala v razprodanem Kinu Šiška, seveda svojevrsten paradoks.
Če gre verjeti trditvam članov benda, velik del njihovih privržencev menda sploh ne ve, da so “njihove” skladbe pravzaprav priredbe novovalovskih in postpankovskih uspešnic, ki danes nosijo himničen status na alter sceni. Ne nazadnje temu pritrjujejo tudi govorice, da nekatere pevke pred snemanjem prvenca menda sploh niso poznale originalov. Zasedba si že za to ozaveščanje zasluži pohvalo, še toliko bolj zato, ker se priredb loteva v sebi lastni estetiki. Nekateri so temu (začetnemu) slogu pravili bossa nova, a z naslednjima dvema albumoma so se Nouvelle Vague okitili s precej bolj samosvojo izraznostjo, v katero so neobremenjeno stopili mnogotere vplive. Nedvomno pa je njihovi izjemni popularnosti v veliki meri botroval predvsem tisti tipično francoski downtempo šarm, s katerim je zasedba, po odzivu sodeč, očarala tudi ljubljansko publiko.
Nenadejan uspeh samonaslovljenega prvenca iz leta 2006 je Marca Collina in Olivierja Libauxa, jedro zasedbe, prepričal tudi o vse bolj angažiranem koncertnem pristopu. Na odru jima sedaj družbo delata še bobnar in basist ter antipodni pevki. Frontwomensko razposajena provokativna blondinka in sramežljivo-spogledljiva črnolaska držita vse niti showa v svojih rokah. Medtem ko se moški del zasedbe ukvarja predvsem s svojimi inštrumenti, pevki skrbita za verbalno - in še raje gestikulativno - komunikacijo z občestvom. V zabavljaškem kontekstu (kamor Nouvelle Vague nedvomno sodi) se zasedba znajde izvrstno, bi pa vsled njenega statusa vendarle pričakoval bolj dodelane, kompaktne skladbe. Da je tega sposobna, je navsezadnje dokazala z domiselno zvočno razširjenimi skladbami s prvenca, ob katerih je s pevkama ves čas svoj posluh preizkušala tudi publika. Dinamičnost teh skladb je izvrstno dvigovala vzdušje, tiste bolj umirjene viže pa bi svoj potencial nedvomno prej našle v intimnejšem okolju. Nemara bi se Nouvelle Vague v tem početju lahko zgledovali po svojih someščanih Air, ki so lani očarali ljubljanski Tivoli.
Ne nujno negativno razdvojen vtis najlepše opredelita predvidljivo najbolj odzivna žurerska poskočnica Too Drunk To Fuck skupine Dead Kennedys in kultna intimna temačnica Love Will Tear Us Appart Joy Divisiona.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.