Jáchym Topol: Hladna dežela

+ + + +

Arheologija za turiste

Roman Jáchyma Topola, češkega prozaista in alterrokerja, se začne kot zgodba o getu blizu Prage, na ruševinah katerega ob uradni turistični ponudbi deluje tudi podtalna; ljudje, ki so našli v starih utrdbah in v rovih bivališče, sicer bi bili brezdomni, ljudje, ki so preživeli pogrom med drugo vojno in so zdaj polni grozovitih zgodb, te prodajajo in tržijo. Mladini iz vse Evrope, ki išče svoje korenine, ki se hoče seznaniti s kraji, na katerih so iztrebljali njene prednike, ki hoče obiskati kraje čudežnih preživetij in stradanja, ki hoče pokukati v srce teme, da bi se soočila s svojimi preganjavicami in najglobljimi strahovi. Nekateri mladi tudi ostanejo, drugi pošiljajo denar in zadeva je kar donosna, hipijada, podkrepljena z izpovedmi prič in preživelih, donirana od zunaj in sploh, v vsesplošno zadovoljstvo. Ponudba in povpraševanje z roko v roki.

Vendar Topolov popis ni enoznačen, ne obsoja in ni sentimentalen; že pripovedovalec je kozji pastir, ki je v zaporu spremljal obsojence na morišče, vodja skupine je karizmatični preživeli s smislom za finance, v vse skupaj se vmešajo še tujci iz Vzhodne Evrope, ki jim gre v nos, da tržijo Auschwitz in druga pietetna mesta, njihovih grobišč in uničevalnih taborišč in požganih vasi pa ne, in grejo v ponudbi še korak dlje, nasnamejo izjave žrtev in jih preparirajo, da so bolj dostopne morebitnim turističnim ogledom. Nekaj podobnega je imel v mislih že junak Skubičevega Popkorna, narediti je hotel park zgodovinske groze in ogled mučilnic in eksekucijskih mest, Topol, pač zaradi bližine tiste iztrebljevalne ravnice, ki se začne nekje na vzhodni češki meji, gre še korak dlje. Hladna dežela je tako premislek o razpoložljivosti zgodovine; odpira in radikalizira temo, ki jo je v širšem prostoru načela Golubnjača, potem Jančarjev Halštat, Möderndorferjeva drama Mrtve duše, potem je iz literature prišla v dokumentarce in nadaljevanke iz Hude Jame in podobno. Kako daleč gremo lahko pri spominu, da ne zdrsnemo v manipulacijo in nepietetnost, kje je črta, ki loči naslajanje in nekrofilijo od pristne želje po razjasnitvi zamolčanega, do kod je razkritje očiščevalno, katarzično in spravno in kje poganja novo sovraštvo. Topol je s tem, da v drugem delu romana prenese dogajanje v Belorusijo, v deželo, ki je daleč od demokratične po našem kopitu, kjer so vsi člani napol milic in podobnih pogromaških skupin, kjer je krvava gruda plodna zemlja za vsakršne nacionalizme in nestrpnosti, dobil hvaležen milje, da lahko vse naše pomisleke zaostri, jih še karikira. Kot izkušen prozaist, čeprav nekje srednjeleten, je temo zagrabil dovolj prepričljivo in z dovolj distance, da je Hladna dežela hladen tuš v teh pregretih dneh in ob splošnem pregrevanju zgodovine.