Nadine Gordimer: Pobran

+ + + +

... kjer je srce

V Bowlesovem romanu Zavetje neba se mlada ženska, potem ko umre partner, izgubi v vrvežu Orienta, mislimo si, da bo poniknila v enem od haremov ali eni od javnih hiš, da sta njena belska provenienca in s tem skoraj apriorno nadrejen položaj porušena, da, čeprav v barvi kolonizatorjev in prinašalcev 'omike', pristaja na dražljivost drugega, neznanega. Da sledi klicu daljnih svetov, do izbrisa. Pri Gordimerjevi, južnoafriški nobelovki - mešanje in trk kultur pa apartheid so očitno plodna gruda za vrhunsko literaturo - je podobno.

Premožni punci, uspešni piarovki, ki jo je porekla kar malo sram in zato prezira očeta in njegovo skrb za njen razvoj, mama pa je tako ali tako poročena z ameriškim igralniškim mogotcem, se pokvari avto. Gre poiskat servis v bližini priljubljenega shajališča in pobaše poba, priseljenca, da ji ga popravi. Ga kot eksotičnega princa vlači sem ter tja, fascinirana, njuna zveza je vse bolj zavezujoča, čeprav obsojena na propad. Njega izganjajo iz države, zamudil je vse roke za pritožbe, v ilegali in pod lažnim imenom se skriva, vse je prepozno, nič se ne da, vplivi nemogoči. Ostane jima samo dežela dveh, stikanje kože, postelja in zemljevidi ljubezni, ostanki sluzov na rjuhah. Namesto razhoda poroka in odhod v njegovo deželo; kjer politiki goljufajo, kjer so avti razsuti, mujezinova molitev začne in zašpili dan, ženska vloga natančno določena, nespremenljiva, trpna, zaprta, zastrta. Postopki za izselitev v kakšno bolj civilizirano državo dolgi, temelječi na podmazovanju, neskončnem potrpljenju in pogostem poniževanju nižjih nadrkanih birokratov. Ona medtem vidi riževa polja, namakana z vodo iz globin puščave, spozna večnost in brezbrižnost peščenih sipin.

Enostavna in tudi linearno povedana zgodba, kjer pripovedovalka že vnaprej napove, da bo raziskala vse posledice avtomobilske okvare, da bo sledila drobnemu, nepomembnemu dogodku, ki začne delovati s svojo neizprosno logiko, bi lahko sodila kam blizu Belim Masajkam in podobnim štorijam o medkulturnih trkih ali pa bi krepila naše prepričanje o razvitih in nerazvitih, spomnili bi se zgodb punc, ki so se poročile v tradicionalne družine kje daleč in njihovih egsemplaričnih zgrešenih investicij. Vendar ne pri Gordimerjevi; najprej ima zgodba presenetljiv zasuk, ne samo enega, ob tem je povedana minimalistično, tudi kadar gre za opise interjerjev in zunanjega sveta ali - redke - posege v notranjost, ti niso v službi okraševanja, ne gre za natančno izrisano kuliso, eksotika je zastrta. Namesto tega je škrta, odsekana naracija, bolj sugestivna kot izpisana, stavki so izbrušeni in preračunani, nič preveč, pripovedovalka, čeprav se prav hitchcockovsko pojavi, ponikne, pusti zgodbi, da teče po svoji notranji migranstki logiki, jezik je premišljen, usmerjen. Zgodba o brezpravnih čisto blizu nas, ki jih po navadi ne vidimo - ali pa nas kvečjemu zmotijo in jih pošiljamo, od koder so prišli.