Rešitev iz vrečke
»Sistem, ki strankam z majhnim številom poslancev in razmeroma nizkim odstotkom podpore volivcev omogoča, da v veliko primerih odločilno vplivajo na odločitve vlade, ni dober. Morebitne rešitve so dvig praga za vstop v državni zbor, večinski volilni sistem in neposredne volitve predsednika vlade.«
Ekonomist Janez Šuštaršič, na okrogli mizi Alternativne poti demokracije, STA, 19. januarja 2011
»Slovenija ima opravka s stanjem, ki mu lahko rečemo blokiranost. Gre za opravilno nezmožnost politike, da bi se osredotočila na odgovorna vprašanja, za sistemske in razvojne blokade. Zares vlado zato poziva k ustavnim spremembam, ki bodo uredile možnost predčasnih volitev.«
Predsednik stranke Zares Gregor Golobič, na tiskovni konferenci, STA, 14. januarja 2011
»Napad madžarskih socialistov na vladni zakon o medijih ravno v času madžarskega predsedovanja EU ni nič novega. Taki napadi so po Zverovem mnenju značilni predvsem za nove države članice, kjer je politična kultura nižja in demokracija manj stabilna. Izrazil je podporo madžarski vladi, tudi v času ostrih in potenciranih napadov zaradi medijskega zakona.«
Notica o intervjuju Milana Zvera, SDS, za madžarski medijski portal Origo, www.sds.si, 19. januarja 2011
Slovenska razprava o drugačni družbi je zašla. Grdo zašla. Razprava, katere namen naj bi bila drugačna družba, socialna družba, družba, ki skrbi za svoje mlade in svoje stare, svoje drugačne, za splošno blaginjo, se v rokah politikov in njihovih večnih sopotnikov nenadoma spreminja v iskanje instantnih rešitev. In kako nenadoma vsi po vrsti prihajajo do istega odgovora: problem je le koncentracija moči. Prvi je bil Janša z drugo republiko in nujnostjo, da ima ena stranka vsaj polovico poslancev v državnem zboru, potem pa je ta knorr juha zadišala še drugim. Imamo jo, rešitev!
Če bi imeli vlado, ki bi imela dovoljšno koncentracijo moči, potem bi bilo stvari mogoče urejati. Potem bi bil red. Potem bi lahko izpeljali stvari. Res? Leta 2011 se zdi to model prihodnjega razvoja? Moči primanjkuje? Ker ne Janševa ne Pahorjeva vlada nista zmogli priti do družbe konsenza in dialoga, ker sta oba kot premiera pogrnila pred tem svojim ciljem (pustimo, koliko sta o tem predvsem govorila, koliko pa sta si za to res prizadevala), je treba ladjo obrniti in se zavezati h koncentraciji moči, k vodji, ki ima moč, k oblasti, ki je nihče ne more ustavljati? Pa sindikati ne smejo več blokirati vlade. Res?
Problem slovenske politike ni, da ima vsakokratna oblast premalo moči. Slovenski proporcionalni volilni sistem se ni pokazal kot slab, ampak kot dober korektiv. In Janšev problem v obdobju 2004-2008 ni bil, da stvari ni mogel izpeljati, ker ni imel moči, ampak zato, ker jih je poskušal in jih je tudi dejansko dosegal na silo. Imel je dovolj moči in poslušnosti, da bi skozi parlament uveljavil katero koli rešitev. A je ni, ker se mu je uprla javnost, ker so se mu uprli intelektualci, ker so se mu uprli mediji, pa čeprav se je še tako trudil, da bi si jih podredil. In Pahorjev problem in problem njegove vlade ni v pomanjkanju moči, ampak v tem, da je o dogovarjanju predvsem veliko govoril, dogovarjal pa se je malo. Pa bi se glede na krizne čase moral toliko več. Ne Janša ne Pahor nista izpeljala niti enega resnega niza dogovarjanj s sindikati, kakršnih smo bili vajeni pri Janezu Drnovšku in Antonu Ropu.
In v čem je bila temeljna razlika? Da sta jih Drnovšek in Rop dejansko priznavala za enakopravne partnerje. Zato so sindikati leta 1999 rekli da pokojninski reformi. Zato je bilo mogoče v obdobju omenjenih predsednikov vlad izpeljati neprimerno radikalnejše reforme, kot jih ponuja današnja vlada in kot jih je ponujal Janša.
Ni problem moč, problem je kredibilnost. In kredibilnosti si ne pridobiš z močjo. Tako kot funkcija ni še nikomur dala avtoritete in spoštovanja, ampak si jo je vsak lahko pridobil in jo izgubil le s svojim delom in ravnanjem. Razlika med Pahorjem in Janšo na eni strani in Drnovškom na drugi je predvsem v tem, da so ljudje Drnovšku verjeli. Ko mu niso več verjeli, ko je začel kot predsednik vlade izgubljati kredibilnost, je izgubil tudi moč. Pa čeprav je imel enako število poslancev! In oba, Janša in Pahor, sta na začetku svojih mandatov imela kredibilnost in moč, pa sta ju oba zapravila.
Najhuje pri vsem tem je, da tisti, ki danes izražajo željo po moči, s tem izkazujejo predvsem podcenjujoč odnos do ljudstva. A kot se je izkazalo že v prenekateri državi: lahko se igrajo z volilnim sistemom, lahko ga spreminjajo, lahko si ga vsakič prilagodijo, toda brez zaupanja jim bo ostala le prazna in navidezna moč. Problem Slovenije so škodoželjnost, nasprotovanje zaradi nasprotovanja samega, odsotnost dialoga, odsotnost dobronamernosti. Pa to ne pomeni, da dajemo zdaj na primer prav sindikatom, ki so začeli referendumsko kampanjo za zrušitev pokojninske reforme. Ne, tudi oni igrajo zgolj na moč in jezo in nazadnje bodo - tako kot politiki - sami plačali najvišjo ceno.
A to je danes slovenska družba. In to je problem, ki ga je treba rešiti. Le da te rešitve ni mogoče stresti iz vrečke v krožnik vroče vode.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.